OZ 2006/4

206

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

STANDARDI ZA AKREDITACIJO

VISOKO[OLSKIH USTANOV

Standardi za akreditacijo visokošolskih ustanov

so bili

sprejeti 26. oktobra 2006. Dovoljenje za delo visokošolske

ustanove se pridobi z oceno:

• študijskih programov (pri čemer ima vsaka fakulteta

več študijskih programov),

• same institucije (pogojev, ki jih mora izpolnjevati).

Na konferenci je bilo rečeno, v prvem letu sprejetja Zakona o

visokošolskem izobraževanju, da mora vsaka od 200 visoko-

šolskih ustanov skozi proces akreditacije po sprejetih standar-

dih. Po besedah predsednika Nacionalnega sveta za visoko-

šolsko izobraževanje stane zahteva za akreditacijo ustanove

med 700.000 in milijon dinarjev. Pojasnilo te precejšnje vsote

je, da je govor o ogromnem poslu, za katerega je treba anga-

žirati recenzente, saj se ocenjujejo študijski programi, pri tem

ima vsaka fakulteta več študijskih programov. Nato se akre-

ditirajo tudi same institucije, pa se šele potem izda dovoljenje

za delo. Pojasnjeno je, da mora biti bolonjska deklaracija

sprejeta do leta 2010 in da so normativi in standardi za akre-

ditacijo narejeni v soglasju z evropskimi merili in v skladu z

Zakonom o visokem izobraževanju.

Pogoji za akreditacijo visokošolskih ustanov, z vidika

knjižničnega dela, so naslednji:

• najmanj en bibliotekar, a pri več kot 500 študentih dva

bibliotekarja in en knjižničar,

• najmanj 1.000 knjižničnih enot s področja, o katerem

so predavanja,

• zagotavljanje učbeniške literature,

• razpolaganje z informacijsko tehnologijo za dostop do

preostalih informacijskih virov,

• ena računalniška učilnica z najmanj 20 računalniki in

internetno povezavo,

• zagotovitev usposabljanja učiteljev, sodelavcev in štu-

dentov za učinkovito uporabo knjižnice in drugih infor-

macijskih virov.

Pogoji, ki jih mora institucija zadovoljiti glede na stan-

dard za akreditacijo doktorskega študija, pa so:

• zagotavljanje uporabe knjižničnega fonda iz svojih ali

drugih virov,

• dostop do baz podatkov, ki so nujne pri nastajanju dok-

torskih disertacij in za znanstvenoraziskovalno delo.

Ni lahko vse te številne pogoje povezati z zahtevami ene mo-

derne knjižnice. Z viri, ki jih imamo v vidu, se problem spet

zvede samo na število knjižničnih enot, a se prav nihče ne

spomni, kje se ta priskrbljena učbeniška literatura navsezadnje

nahaja. Če se razume, da je to knjižnica, potem knjižnico že

nič kolikokrat razumemo samo kot klasičen, najbolj tradicio-

nalen tip knjižnice, ki v ničemer ne korespondira s sodobnimi

informacijskih tokovi. Kje naj se torej uporabnik seznani z

elektronskimi viri ali dokumenti, do katerih bi ena moderna

knjižnica svojim uporabnikommorala omogočiti dostop?

Ključno vprašanje za uspešno uresničitev celotnega programa

je, kdo je odgovoren za izobraževanje učiteljev, sodelavcev

in študentov, da bi se knjižnica učinkovito izkoriščala. Že

za same knjižničarje visokošolskih knjižnic niso postavljeni

pogoji predhodnega specializiranega znanja ali naknadnega

strokovnega usposabljanja. Iz vsakodnevne prakse pri delu

v Univerzitetni knjižnici nam je znano, koliko truda je treba

vložiti, da bi se program usposabljanja dobro in kakovostno

pripravil, izpeljal in dal rezultate. Pri tem vprašanju je treba

vztrajati preko odgovornih univerzitetnih komisij za delo

knjižnic zaradi sprejetja adekvatnih programov usposabljanja

in pri tem upoštevati že pridobljene izkušnje pri delu Univer-

zitetne knjižnice, ki lahko določene programe izobraževanja

takoj ponudi.

Vsi ti pogoji govorijo, kako pomembna je potreba po eno-

tni knjižnično-informacijski mreži univerz, ker se samo

preko nje te zahteve lahko izpolnijo. Neskladje med za-

vestjo o informacijskih virih, ki obstajajo in so dostopni

na internetu, in povsem klasično vlogo, ki jo ima knjižnica

za večino uporabnikov, pravzaprav vodi do ločevanja teh

vlog, ki se sicer povsod drugod po svetu integrirajo v okvi-

ru ene moderne in funkcionalne knjižnice.

NA[A VIZIJA

Knjižnična mreža univerz v Srbiji postaja vse bolj se-

stavljena. Privatne univerze so naša realnost, kot so naša

realnost mnoge spremembe, ki se bodo verjetno zgodile na

državnih univerzah. Zadovoljni bi bili, če bi lahko predpo-

stavili nov in celovit koncept knjižnične mreže univerz v

Srbiji, vendar za zdaj ta ne obstaja.

Namesto tega predstavljamo odgovore na kratko anketo, ki

smo jo poslali na naslov 20 knjižnic univerze v Beogradu

in na nekaj privatnih fakultet, z vprašanji o tistih progra-

mih, ki v knjižnični mreži univerz še vedno ne obstajajo.

Vprašalnik je vključeval tudi oceno pripravljenosti, da se

v te programe vključijo ali da jih tudi financirajo, kadar je

govor o privatnih fakultetah.

Če odgovore anketiranih vzamemo za dovolj reprezentativ-

ne, so rezultati v okviru novih knjižničnih uslug naslednji:

Najvišjo oceno – 5 so dosegli domači repozitoriji kot tudi

razširitev ponudbe Kobson zaradi dostopa do dokumentov

v polnem besedilu.