74 / 136
192
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
Danes, desetletje pozneje, bi morale takšne predpostavke
in primerjave izzvati smeh in začudenje zaradi očitnega
nezadostnega poznavanja zakonitosti razvoja znanosti in
družbe. Seveda pod pogojem, da ne obstajajo več ustrez-
ne družbene strukture, ki bi imele takšen pogled. Na
žalost še zmeraj so. V okolju, iz katerega prihajam, se je
nerazumevanje med centri odločanja in knjižnične stroke
tako poglobilo, da se več ne more govoriti o nesprejema-
nju nekaterih korakov, temveč o povsem divergentnem
razumevanju eksistence in razvoja knjižnično-informacij-
ske dejavnosti in v splošnem potreb njenega obstoja, kar
se popolnoma ujema z navedenimi stališči.
Ni dvoma, da so se vloga in naloge knjižnic v zadnjem
desetletju spremenili do neprepoznavnosti. Težko da je
katera koli druga dejavnost pretrpela tolikšno spremem-
bo, kot je to v primeru knjižničarstva, niti ni tehnološki
razvoj pogojeval tolikšne stopnje različnosti v odnosu na
tradicionalni sklop odgovornosti, kot je to v primeru te
stroke.
Čeprav se zdi, da so “knjižnice” žrtve teh sprememb, ki
so v tej “revoluciji” izgubile (Peter Brophy – Knjižnice
v 21. stoletju), je ves spekter novih specialnosti naredil
to dejavnost živo in aktualno tudi takrat, ko se je zdelo,
da so vse možnosti izčrpane. V razmerah poplave znanja,
predvsem tistega nestrukturiranega, se je hitro razvila
specialnost, ki je se razvijala pod okriljem knjižnice
– informatika. Čeprav se je predmet dela knjižničarja in
informatika začel počasi razlikovati, ju lahko kljub temu
opazujemo “kot dve strani istega kovanca”, kot pravi
Brophy, toliko bolj, ker se količina informacij povečuje
eksponentno, kar se univerzumu bralcev kaže kot vse
večje število informacijskih objektov, brez napovedi o
kakšnem odstopanju enega od njih.
Vseeno, virtualna knjižnica je še vedno samo gotovost,
katere realizacija še ni tako blizu. Zdi se, da bodo ma-
terialni nosilci informacij trajali še naprej, vzporedno z
elektronskimi, zato se tudi najbolj razviti sistemi visoko-
šolskega izobraževanja niso otresli storitev tradicionalne
knjižnice z neskončnimi policami knjig. Brez ozira na
stopnjo računalniške opremljenosti in uporabo mrežnih/
internetnih virov vloga knjižnice še vedno ni vprašljiva.
“Preučevanje temeljnih sprememb, skozi katere so prešle
knjižnice v minulem desetletju, kot tudi proučevanje teh-
nološkega napredka, ki zagotavlja, da se bodo vse te spre-
membe nadaljevale tudi v prihodnosti, kaže, da uporabni-
kom ne bo zmeraj jasno, kako naj uporabljajo elektronsko
knjižnico in kako naj učinkovito najdejo informacije.
Zato bodo knjižničarji še naprej potrebni in bodo v od-
nosu z uporabnikom negovali svojo vlogo posrednikov in
sodelavcev pri iskanju informacij” (Brodie in Mclean. V:
Brendan A. Rapple: Novi modeli izobraževanja knjižni-
čarjev v internetnem okolju).
Posredniška vloga knjižničarjev v hibridnih in elektron-
skih knjižnicah znanstveno in tehnološko najbolj razvitih
državah še vedno ni niti edina niti najbolj pomembna,
glede na informacijsko pismenost ne omogoča istočasno
tudi lagodne uporabe elektronskih virov, a hiperproduk-
cija materialnih nosilcev in njihovih elektronskih ekvi-
valentov kot tudi orodij za njihovo izkoriščanje ustvarja
zmedo in nelagodnosti, pogosto tudi občutek nemoči pred
obiljem nestrukturiranega znanja. Evalvacija informacij
iz globalnega okolja, odsotnost sistema vrednotenja vse-
ga, kar se preko omrežja dobi, ustvarja dodatne težave,
pa mora zato biti vloga učiteljev in svetovalcev na prvem
mestu zaupana knjižničarju.
Izhajajoč iz navedenih spoznanj vloga knjižničarjev v
razvitih akademskih državah Evrope in Amerike ni zgu-
bila svojega značaja in ugleda. Nasprotno, stroka se je
ustvarjalno odzvala na nove izzive in našla nova področja
delovanja, s čimer je postala integralni dejavnik, ki ga
ni mogoče zaobiti, v učnem in znanstvenem procesu na
univerzah.
Takšno, logično in razumsko pojmovanje vloge knjižnic
in knjižničarjev v visokošolskem izobraževanju, ni bilo
sprejeto na Univerzi Črne gore. V okoliščinah, ko so se
šele nekaj zadnjih let naredili prvi koraki k ustvarjanju
avtomatiziranih sistemov, brez možnosti komercialne
uporabe tujih baz podatkov in pri malem dotoku kon-
vencionalnih virov, je upravljavska struktura Univerze
vso svojo pozornost usmerila k internetu kot globalni
mreži s pričakovanjem, da lahko zadovolji vse zahteve
študentov ter učnega in znanstvenega kadra, pri čemer
se na knjižnico gleda kot na nepotrebni, podedovani
in odvečni tovor. Takšna pričakovanja, kot je znano,
niso realna niti v sredinah, v katerih je tehnološka in-
frastruktura in računalniška pismenost uporabnikov na
neprimerljivo višjem nivoju, zaradi česar stroka ni bila
pripravljena mirno sprejeti rešitev, ki so jo dokončno
potisnile na obrobje.
Čeprav se nasprotujoči pogledi v razvoju knjižničarstva
kažejo na vseh nivojih dejavnosti, bomo govorili samo o
enem segmentu skupnih odnosov v visokošolskem knjiž-
ničarstvu na Univerzi Črne gore, tj. o kadrovskem poten-
cialu in izkoriščanju le-tega.
RETROSPEKCIJA
Z ustanavljanjem fakultet in znanstvenih inštitutov v Črni
gori so bile zasnovane tudi fakultetne knjižnice z nalogo,
da nabavljajo knjige, časopise in druge informacijske vire
in jih dajejo v uporabo učiteljskemu in znanstvenemu
osebju. V mnogo bolj ugodnih družbenih pogojih in ob
večjem razumevanju takrat decentralizirane Univerze so
knjižnične zbirke Filozofske knjižnice (prej Pedagoške