OZ 2006/4

197

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

Nesporno je, da zavzemajo visokošolske knjižnice po-

membno infrastrukturno mesto v izobraževanju in čeprav

njihova vloga ni vedno – še posebej v manj razvitih aka-

demskih okoljih – sorazmerna intelektualnim in materi-

alnim možnostim, s katerimi razpolagajo, izzivi digitalne

dobe vseeno vplivajo na uprave univerz, da v procesih

preoblikovanja notranje strukture univerz, njihovih služb

in storitev, posebno pozornost posvečajo knjižnicam.

Združevanje človeških in tehničnih virov in sprejema-

nje takšnih razvojnih načrtov, ki zagotavljajo kakovost

akademske dejavnosti in znanstvenega dela v postopkih

vrednotenja dosežkov sleherne sredine, je preprosto nuj-

no. Strokovna literatura opozarja, da usposobljenost in-

formacijskih strokovnjakov za sodelovanje s strokovnjaki

za IKT in s pedagogi odločilno prispeva k formiranju

kakovostnih repozitorijev učnega gradiva in k uporabi

sistemov za menedžment procesov učenja, s katerimi

lahko matična akademska ustanova oblikuje lastno sliko

v javnosti in pritegne študente z inovativnostjo in kako-

vostjo svojih programov. Vključevanje knjižnic in knjiž-

ničarjev/informacijskih strokovnjakov v takšne projekte

še dodatno krepi njihovo pozicijo, saj v okviru sprememb

in potreb po preoblikovanju univerz prav posebej izstopa

naloga knjižnic pri zagotavljanju takšnega intelektualnega

okolja, za katerega je značilna:

• usmerjenost k informacijskim virom;

• pripadnost ideji prostega dostopa do informacij;

• gojenje raziskovalnih in pedagoških kompetenc učite-

ljev, ki so danes

conditio sine qua non

kakovostnega

izobraževalnega procesa.

Sodobni izobraževalni procesi težijo k močnejšemu an-

gažiranju študentov v procesih učenja in pri preverjanju

lastnih kompetenc ter pri vzpostavljanju neposrednega in

dejavnega odnosa med študenti in učitelji. Zato se poiz-

kuša zagotoviti takšen potek procesa učenja, v katerem

prevladuje komunikacija in raziskovanje za razliko od

dosedanjih pristopov s prevladujočo vlogo učitelja kot

prenašalca znanja, čemur mora slediti tudi izbira učnih

metod.

Visokošolske knjižnice postajajo opora, brez katere je

težko uresničiti cilje sodobnih izobraževalnih sistemov

in v razvitih okoljih so univerze znale to prepoznati in

pametno izkoristiti. Že dolgo je znano, da knjižnice orga-

nizirajo e-tečaje za uporabnike in da jih vodijo usposo-

bljeni knjižničarji, kar so kot izziv sprejele tudi nekatere

hrvaške knjižnice (gl.

www.nsk.hr)

. Pri tem uporabljajo

bogate izkušnje, dobljene pri delu z uporabniki, se opirajo

na razpoložljive vire ali pa jih na podlagi strokovnih kri-

terijev izbirajo in ponujajo ter na ta način gradijo atmo-

sfero sodelovanja in zaupanja. Obstaja pa še vrsta povsem

novih aktivnosti, o katerih smo šele začeli razpravljati.

Knjižnice na univerzah v tehnološko razvitih okoljih (npr.

Avstralija, Kanada, ZDA, Nizozemska, Norveška) po-

nujajo storitve t. i.

podcastinga,

ki se uveljavlja kot po-

moč pri obvladovanju spretnosti pisanja ali navajanja na

raziskovalno učenje, kot pomoč pri uporabi teoretičnega

znanja za reševanje praktičnih (hipotetičnih) situacij ali

pri pripravi “trikov” za vzpodbujanje študentov k večje-

mu angažiranju v procesih učenja.

Na tem mestu nas bo posebej zanimala vloga knjižničar-

jev/informacijskih strokovnjakov pri izgradnji, menedž-

mentu in uporabi institucionalnih repozitorijev.

V strokovni literaturi je mnogo prikazov projektov posa-

meznih izobraževalnih ustanov in takšnih, ki se izvajajo s

sodelovanjem večjega števila ustanov, pogosto z različnih

področij in celo iz različnih jezikovnih okolij. V delih

strokovnjakov za računalniško in telekomunikacijsko teh-

niko so največkrat obravnavani načini in orodja za orga-

niziranje dinamičnih e-zbirk učne literature in tehnične

karakteristike sistemov za menedžment učenja. Pedagogi

problematizirajo spremembe znotraj izobraževalnih siste-

mov s teoretskega, metodološkega in praktičnega vidika,

v delih strokovnjakov za informacijske znanosti pa se

problematizira vloga in nove naloge v zvezi z novimi

paradigmami učenja. Na Hrvaškem delujejo te skupno-

sti izolirano, ob nekaj izjemah (npr. prizadevanja centra

Edupoint pri CarNet-u). Opaziti je, da na teoretični ravni

manjkajo interdisciplinarna dela, ki bi argumentirano

podkrepila dosežke sodelovanja v praksi, zato so tudi raz-

prave o novih modelih usposabljanja informacijskih stro-

kovnjakov za nove naloge deležne premajhne pozornosti.

Zagotovo pa so online storitve, kakršna je recimo online

čitalnica, “vprašajte knjižničarja” ali “moja knjižnica”,

vse bolj privlačne in v uporabi med študenti in učitelji na

Hrvaškem, zato je treba njihovo ponudbo, vzdrževanje in

razvoj graditi na sodelovanju kompetentnih strokovnja-

kov.

Dober primer takšnih prizadevanj so projekti vzpostav-

ljanja omenjenih online storitev v nekaterih hrvaških

osnovnih šolah, ki so jih sprožili sami knjižničarji, nada-

lje konzorcijsko vodenje storitve “vprašaj knjižničarja” in

izgradnja repozitorija učnega gradiva, pri kateri sodeluje-

jo knjižničarji.

ODNOS MED KNJIŽNICO IN UNIVERZO

Izhodišča pri iskanju novih oblik sodelovanja in drugač-

nega pozicioniranja knjižnic na univerzah so neizogibno

povezana z učenjem kot osrednjim fenomenom izobraže-

vanja, za katerega je vse bolj značilna ideja problemskega

učenja, raziskovalnega učenja ali učenja skozi procese

odkrivanja, fleksibilnega učenja, ki mu ne zadošča upora-

ba ene same učne metode ali pripomočka. Takšno učenje