OZ 2006/4

198

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

temelji na razumevanju vrednosti in na potrebnosti upo-

rabe virov znanja in informacij, za razliko od pasivnega

poslušanja in učenja iz zapiskov. Gre za samostojno

učenje v nasprotju s sedaj prevladujočim konceptom po-

učevanja. Takšna sprememba pristopa in izobraževalnega

okolja je velika priložnost za knjižnice. Vendar pa je treba

takoj poudariti, da mora biti za učinkovito vključevanje

knjižnic v izobraževanje ob podpori IKT izpolnjenih ne-

kaj osnovnih predpostavk.

Predvsem je treba organizirati in razvijati podporni si-

stem, nadalje sistematično izobraževati učno osebje in

osebje za podporo (tehnično osebje, knjižničarje, obli-

kovalce) ter sprejeti strateško odločenost univerze glede

uvedbe informacijskih tehnologij v celotno poslovanje,

vključno s strateškim načrtom za njihovo uvajanje v pro-

ces študija. Kolikor vemo, je samo Univerza na Reki

sprejela Strategijo uvajanja e-učenja 2006–2010.

V razvitih okoljih delujejo posebne enote kot podpora

akademskemu pouku, pri tem pa se namesto imena „knji-

žnica” vse bolj pogosto uporablja novo ime „središče

učnih virov in pripomočkov” (angl.

learning resources

centres

Pri razpravljanju o sodelovanju knjižnice pri postavljan-

ju repozitorijev učnega gradiva je treba stati na stališču,

da se v knjižnicah zbirajo različne enote gradiva (angl.

learning objects

), kot tudi njihovi posamični sestavni

deli, ki jih je mogoče sestavljati po potrebi ali po zamisli

predavateljev in drugih. Če hoče predavatelj uporabljati

gradivo iz repozitorija, mora biti seveda ustrezno pripra-

vljeno, shranjeno v repozitoriju in strokovno obdelano,

kar je zaupano knjižničarju/informacijskemu strokovnja-

ku v vlogi sodelavca, ki je najbolj usposobljen za ta del

projektne naloge. Programska podpora omogoča učitelju

uporabo enot iz repozitorija glede na lastne zamisli,

kako jih bo posredoval ali omogočil študentom dostop

v povezavi s postavljenimi nalogami in tudi njihovo

ponovno uporabo ob drugi priložnosti. Če naj bo proces

učenja, komunikacija učitelja s študentom ali s skupi-

nami študentov in tudi med študenti samimi res zasno-

vana na uporabi vrednih vsebin, ki jih obvladuje učitelj,

morajo biti objekti, shranjeni v repozitoriju, strokovno

organizirani. Nujno je namreč, da je v takšnem sistemu

vsak učni objekt vsebinsko samostojen in uporaben

neodvisno od drugih učnih objektov in da ga je mogoče

znova uporabiti v različnih okoljih in za različne name-

ne. Tako shranjene objekte je mogoče organizirati v ve-

čje zbirke vsebin, ki postanejo vsebinsko bogatejše učne

enote. Njihovo označevanje z metapodatki omogoča

formiranje takšnega informacijskega okolja, v katerem

bo možno enostavno in hitro odkrivanje potrebnih ob-

jektov s preiskovanjem.

RAZMERE NA HRVA[KEM

Vloga knjižničarjev je prepoznana kot nepogrešljiva v

izobraževanju na daljavo,

še posebej pa se je o potenci-

alnem prispevku knjižničarjev in drugih informacijskih

strokovnjakov pri e-učenju govorilo ob izdelavi t. i. bo-

lonjskih programov. Vseučilišče v Osijeku je vpeljalo nov

profil na dodiplomskem študiju – profil informatologa,

katerega strokovne kompetence naj bi bile:

• pogoj za zagotovitev potrebne ravni informacijske

pismenosti vseh udeležencev v akademskem izobraže-

vanju;

• pogoj za sodelovanje pri stalnem strokovnem izpopol-

njevanju učiteljev v šolah, v katerih so potrebni zna-

nje in spretnosti dela z IKT, ki jih niso pridobili v času

rednega šolanja;

• pogoj za sodelovanje s predmetnimi strokovnjaki, da

bi uporabnike pravilno navajali na razpoložljive vire

znanja in informacij, zagotavljali sprejemljive licence

in zavarovanje repozitorijev, če to terjajo sprejeti do-

govori itd.

Da bi se kar najbolje pripravili na izvajanje bolonjskega

procesa, so se učitelji na področju informacijskih znanosti

na univerzah v Zagrebu, Osijeku in Zadru lotili postopne

izgradnje repozitorijev učnega gradiva in ob pomoči mre-

že CARNet in centra SRCE pripravljajo povezavo distri-

buiranih repozitorijev v enotnem uporabniškem prostoru.

Kaj se je doslej izkazalo?

Na Vseučilišču v Zagrebu so raziskovali v sklopu

znanstvenega projekta OIZEOO – Organizacija infor-

macij in znanja v elektronskem izobraževalnem okolju

(2002–2006).

Raziskovalci so, s ciljem vključevanja v

evropske procese in v družbo znanja, izhajali iz pred-

postavke, da je zagotavljanje dostopnosti učnih vsebin

preko telekomunikacijskih pretokov izziv, na katerega

je treba odgovoriti z upoštevanjem specifičnosti last-

nega visokošolskega okolja, tradicije in sprememb.

Eden izmed ciljev, ki so si jih raziskovalci postavili,

je bil „planiranje in oblikovanje repozitorijev učnih

vsebin, njihovo opisovanje in indeksiranje ob uporabi

sodobnih standardov za metapodatke ter analiza stališč

učiteljev in uporabnikov modela ob upoštevanju kon-

cepta svobode dostopa in varovanja avtorskih pravic.”

V sklopu projekta je bilo objavljenih več del teoretične

narave, posebej zanimivo pa je magistrsko delo Sonje

Špiranec.

Drugo magistrsko delo, prav tako ubranjeno na podi-

plomskem študiju na Filozofski fakulteti v Zagrebu, je

raziskava Andrije Nenadića, ki se neposredno ukvarja s