OZ 2006/4

199

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

stališči učiteljev in knjižničarjev o možnostih sodelovanja

in o vlogi visokošolskih knjižnic pri izobraževanju na

daljavo.

Po preglednem prikazu projektov in programov iz raz-

vitih okolij ter opozarjanju na tehnološke možnosti izob-

raževanja na daljavo so v osrednjem delu predstavljeni

metodologija in rezultati opravljene raziskave med

uporabniki programov izobraževanja na daljavo (pred-

vsem WebCT, Blackboard in lastne aplikacije) ter med

knjižničarji v vseh visokošolskih knjižnicah, ne glede na

to, ali se v njihovih matičnih ustanovah izvajajo online

izobraževalni programi ali ne. Raziskovanje je bilo osre-

dotočeno na ugotavljanje interesa visokošolskih knjižni-

čarjev za sodelovanje v online izobraževalnih projektih,

na pričakovanja učiteljev glede sodelovanja s knjižničarji,

na razloge za odsotnost sodelovanja ter na stališča o mož-

ni vlogi knjižnic pri razvijanju in ponudbi teh programov,

pri čemer se je še posebej omenjala njihova vloga pri

informacijskem opismenjevanju študentov in učiteljev ter

sodelovanje pri izgradnji repozitorijev učnega gradiva in

informacijskih virov.

Zdi se nam zanimivo poudariti nekatere zaključke izvede-

ne raziskave. Na vprašanje, s katerim so skušali ugotoviti,

v kolikšni meri učitelji pričakujejo sodelovanje knjižni-

čarjev in na katerih področjih, so odgovori opozorili na

dve področji, na katerih lahko knjižničarji/informacijski

strokovnjaki prevzamejo strokovno odgovornost: pri-

prava literature in priporočanje literature. Čeprav zahteva

za priporočanje literature dopušča sklep o tem, da učitelji

pač ne spremljajo svojega področja, kar bi morali dodatno

raziskati in utemeljiti, je poznavanje predmetnega podro-

čja in tehnik obdelave zagotovo nekaj, kar knjižničarja

usposablja za enakopravno sodelovanje pri izgradnji

repozitorijev. Preseneča pa, da učitelji niso seznanjeni z

vlogo knjižničarjev pri zagotavljanju avtorskih pravic, kar

je na tujih univerzah vsakomur jasno.

Posebna pozornost pri novih študijskih programih v

osiješkem študiju je bila posvečena izobraževanju in-

formatologov za delo s standardiziranimi paketi vsebin

(angl.

content packaging)

, ki jih je mogoče distribuirati

in ponovno uporabiti v digitalnem okolju. Seveda pod

pogojem obvladovanja spretnosti uporabe kodirnih XML-

datotek za shranjevanje in opis teh vsebin z namenom iz-

menjave med različnimi mrežnimi aplikacijami. Kodirne

XML-datoteke se lahko uporabljajo tudi za shranjevanje

celotnega paketa vsebin, pri čemer se danes za kodiranje

shranjevanja in opisa vsebin najpogosteje uporabljajo

formati, kot so METS (

Metadata Encoding and Trans-

mission Standard

), MPEG-21, DIDL (

IMS Content

Packaging)

in drugi.

Namen je, da bi na vzpostavljenih

repozitorijih učnega gradiva študenti skupaj z učitelji

zgradili takšne sisteme za menedžment učenja, ki bodo

uporabljali ustrezne jezike za označevanje in opis vsebin

ter za odkrivanje želenih enot in njihovo večkratno upora-

bo vsakič, ko je potrebna.

Znano je tudi, da knjižničarji/informatologi pomagajo

študentom obvladovati težave pri uporabi online storitev,

kar učiteljem zanesljivo olajšuje organizacijo pouka, pod-

prtega z IKT, tako da se v izobraževalne programe lahko

vgrajujejo vsebine, s katerimi se pripravljajo študenti na

takšne storitve v mrežnem okolju.

Raziskovanje knjižničarske populacije je pokazalo spre-

membe v recepciji knjižničarske stroke v akademski

skupnosti, še posebej ko gre za uporabo novih tehnologij

pri pouku. Pri tem je zanimivo, da 14,6 odstotka anketi-

ranih knjižničarjev v hrvaških visokošolskih knjižnicah

sodeluje pri pripravi online predavanj, pri čemer jih je 61

odstotkov ocenilo, da so usposobljeni za nove pristope

v izobraževanju. S stališča priprave in ponudbe izob-

raževalnih programov v informacijskih znanostih je še

posebej pomembno spoznanje, da se je 20 odstotkov an-

ketiranih knjižničarjev za uporabo novih tehnologij uspo-

sobilo znotraj sistema formalnega izobraževanja, s samo-

izobraževanjem 28 odstotkov, v programih Centra za

permanentno strokovno usposabljanje pa 52 odstotkov. Iz

tega lahko sklenemo, da je sodelovanje med strokovno in

akademsko skupnostjo pri ponudbi posebnih programov

za zaposlene v knjižnicah izjemno pomembno, ker je le

tako mogoče sistematično nadgraditi strokovno znanje in

spretnosti pri obvladovanju IKT. Pri tem mora akademska

skupnost v največji meri upoštevati potrebe okolja.

SKLEP

Izhodišča hrvaških projektov, ki se ukvarjajo z izgradnjo

repozitorijev učnega gradiva na področju informacijskih

znanosti na eni strani ter s ponudbo izobraževalnih pro-

gramov za pripravo na delo pri izgradnji repozitorijev in

obvladovanju in prilagajanju sistemov za menedžment

učenja na drugi strani, upoštevajo potrebe sodobnega

pouka, pomanjkanje učne literature (kar narekuje neob-

hodno izmenjavo virov) ter nezadostno število usposo-

bljenega knjižničnega osebja, ki mu je treba zagotoviti

ustrezno izobrazbo ter možnost sistematičnega strokovne-

ga izpopolnjevanja.

Vključevanje asistentov, mladih raziskovalcev in študen-

tov v pilotske projekte za razvijanje določenih modelov

(npr. Omega na Filozofski fakulteti v Zagrebu in Moodle

v Osijeku in Zadru) ali njihova prizadevanja pri obliko-

vanju teoretsko-metodoloških osnov procesa upravljanja

znanja, prispeva k jasnejšemu uvidu problemov na dveh

ravneh: pri stopnji uporabe ponujenih modelov in pri

stopnji njihove koristnosti v izobraževalnem procesu za

bodoče informacijske strokovnjake, od katerih se vse bolj