23 / 136
M
141
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
Eno izmed meril je bilo tudi splošno zadovoljstvo upo-
rabnikov, ki so ga razvili na podlagi vprašalnikov in opa-
zovanj uporabnikov med določenim obiskom knjižnice.
Merilo razpoložljivosti in uporabe gradiva je razdeljeno
na pet delov: izposojo, uporabo gradiva samo znotraj
knjižnice, skupno uporabo gradiva, razpoložljivost gra-
diva, zamude pri naročenem gradivu. Merilo objekti in
uporaba knjižnice ima šest sestavnih delov, med drugim
tudi obisk (število uporabnikov, ki obišče knjižnico), po-
gostost uporabe objekta (delež časa, v katerem je knjižni-
ca polno zasedena), uporaba objektov (povprečno število
ljudi, ki se hkrati nahajajo v knjižnici). Pri informacijskih
storitvah beležimo tri podatke: število uspešno odgovor-
jenih referenčnih vprašanj, uporabniško oceno referenč-
nega servisa, poročila uporabnikov o spletnem iskanju.
Poudarek pri razvoju teh meril je zadovoljstvo uporabni-
ka knjižnice. Treba je povedati, da, kadar uporabnik oce-
njuje učinke knjižnice, predlagani kriteriji ne ocenjujejo
vplivov na okolje neposredno, ampak le posredno preko
zadovoljstva uporabnikov, ki pa temelji na merilih zado-
voljstva, ki jih je določila knjižnica. Ta merila so torej
povzročila, da se poudarek pri standardih počasi prestav-
lja z institucionalnih na individualna merila.
Tudi na mednarodni ravni so začeli razvijati merila za
rezultate dela knjižnic (Poll in Boekhoerst, 1996). Merila,
ki jih je leta 1996 objavila IFLA, so nastala iz prizadevanj
akademskih knjižničarjev iz Južne Afrike, Nemčije in
Velike Britanije, ki so leta 1988, na podlagi dela ameri-
ških kolegov, začeli iskati načine za merjenje uspešnosti
delovanja knjižnic, in sicer ne le objektov, ampak merje-
nje uspešnosti delovanja knjižnic z vidika uporabnika. V
zadnjih petindvajsetih letih je v mišljenju in tudi strokov-
ni literaturi o uspešnosti delovanja knjižnic prevladovalo
predvsem zadovoljstvo uporabnika po uporabi knjižnice,
knjižničnega gradiva in storitev. Pri iskanju meril za ka-
kovost je skupina Ifle prišla do spoznanja, da je kakovost
pogojena z zahtevami uporabnikov posamezne institu-
cije. V skladu s Standardi za kakovost, ki jih je objavila
IFLA, “mora [knjižnica], tako kot vse druge institucije,
dokazati, da uporablja vire, ki jih ima, v prave namene in
po najboljših močeh, tako da ponuja visokokakovostne
storitve”.
Razvoj meril za rezultate dela pa ni pripeljal do razvoja
novih državnih in mednarodnih standardov, prinesel pa je
smernice za knjižničarje za uporabo primernih kazalcev
uspešnosti za posamezne knjižnice in ponudil pomoč
direktorjem knjižnic pri izbiri statističnih podatkov, ki naj
bi jih zbirali v knjižnici, in pri oblikovanju meril uspeš-
nosti.
Medtem ko so se prizadevanja za merila za rezultate
dela nadaljevala, je ACRL še naprej razvijala že veljavne
standarde, čeprav je prišlo do sprememb. Leta 1989 ob-
javljeni Standardi za univerzitetne knjižnice – evalvacija
uspešnosti Standards for University Libraries: Evaluation
of Performance (Standards, 1989) pravijo:
“Osnova za ta dokument je predpostavka, da je knjižnični
sistem vsake univerze edinstven in naj bi zato sam do-
ločal svoje kriterije za uspešnost delovanja in evalvacijo.”
(Standards, 1989)
Prav ta vidik je še naprej usmerjal razvoj knjižničnih
standardov in smernic. Čeprav je ta perspektiva ponujala
smernice za dobre postopke ravnanja, pa žal ni prinesla
koristi tistim knjižničarjem, ki so se z organi oblasti borili
za višji proračun.
Leta 2004 se je model standardov za akademske knjižnice
v ZDA skoraj popolnoma spremenil. Namesto ločenih
dokumentov za vsak tip akademske knjižnice posebej
(univerzitetna knjižnica, visokošolska knjižnica, knjižnica
visoke šole z dveletnim programom), je Zveza za visoko-
šolske in raziskovalne knjižnice sestavila in sprejela Stan-
darde za knjižnice v visokem šolstvu (Standards, 2004).
Postopek, ki so ga uporabili za sestavo dokumenta o
standardih, je bil enak modelu, ki so ga uporabljali tudi v
preteklosti: skupina ljudi, strokovnjakov s področja knjiž-
nične administracije, se je združila in osnovala dokument.
O tem dokumentu so nato dolgo razpravljali in ga končno
tudi sprejeli.
Poudarek je na predlaganih dobrih postopkih ravnanja
in je kakovostne narave. Pomen meril za vložene vire
in rezultate dela se ni zmanjšal, čeprav je na dokument
zelo vplivalo vse večje zanimanje za merila za vplive na
okolje. Poudarek je sedaj na skupnih lastnostih, ki so pri-
merljive in ki jih knjižnica lahko uporabi za primerjavo
svojih prednosti s temi drugimi knjižnicami. Dokument
prevzema tudi metodo primerjalnega preizkusa in po-
ziva k določitvi stanovske skupine s pomočjo meril, kot
so poslanstvo visoke šole, sloves, postopek sprejemanja
študentov, višina proračuna, višina kapitala, izdatki za
knjižnično podporo in velikost zbirke. Ker dokument med
merila za primerjavo šteje tako vložene vire kot rezultate
dela, združuje knjižnične standarde zadnjih 60 do 75 let.
Predlagana merila za primerjavo: vloženi viri
•
Razmerje vseh enot proti skupnemu
seštevku študen-
tov (dodiplomskih in podiplomskih) in predavateljev.
• Razmerje vseh enot, dodanih v enem letu, proti skup-
nemu seštevku števila študentov in ekvivalenta polne
zaposlitve za predavatelje.
• Razmerje izdatkov za materialne/informacijske vire
proti skupnemu seštevku števila študentov in ekviva-