21 / 136
M
139
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
Vloženi viri in rezultati dela so zelo dobro razviti. Te-
meljijo na instituciji in knjižnico postavljajo v kontekst
institucije, ki ji pripada. Po drugi strani pa so vplivi na
okolje, tako kot njihova osnova, individualni. Merjenje
teh vplivov še ni dobro razvito, vendar vlagamo veliko
truda prav v to področje.
KNJIŽNI^NI STANDARDI
Knjižničarska stroka ima zelo dolgo tradicijo nalog, po-
vezanih z razvojem knjižničnih standardov. Sprejemamo
in razvijamo tri glavne vrste standardov:
1. Smernice ali modele, ki nam omogočajo primerjavo
storitev. Gre za splošne knjižnične standarde, kot so
Iflini standardi za univerzitetne knjižnice, smernice
Unesca za poučevanje trženja pri izobraževanju knjiž-
ničarjev, dokumentalistov in arhivarjev, in pa številne
standarde, ki jih je sprejelo Ameriško združenje knjiž-
ničarjev (ALA) in druga podobna strokovna združenja
po svetu.
2. Pravila za dejavnosti, ki naj bi jih kar se da dosledno
upoštevali, čeprav tudi ob upoštevanju morda ne bodo
vedno enakih rezultatov, kot so npr. Anglo-ameriška
katalogizacijska pravila in format MARC.
3. Tehnične standarde in specifikacije, ki jih je treba
redno opazovati v primeru distribucije informacij,
kot so npr. standardi, ki jih je sprejela Mednarodna
organizacija za standardizacijo (IDO) v Ženevi, ali
pa standardi Državne organizacije za informacijske
standarde v ZDA, ki urejajo tehnične zahteve, kot so
struktura formata, nabor znakov in šifranti.
Postopki in metode, ki jih uporabljamo pri razvijanju
standardov za evalvacijo knjižnic, so se skozi leta le malo
spremenili. Ena izmed njih je določanje knjižnic, ki ve-
ljajo za kakovostne, in uporaba teh knjižnic kot merilo
v primerjavi z drugimi, ali pa imenovanje komisij, ki
se sestajajo z namenom, da določijo elemente, ki bodo
vključeni v standarde, in statistike, ki bodo uporabljene
za primerjavo z drugimi institucijami.
STANDARDI, KI TEMELJIJO NA
VLOŽENIH VIRIH
Osnova za razvoj standardov za univerzitetne knjižni-
ce v ZDA so zgodnji poskusi akreditiranja akademskih
ustanov. Preden je knjižničarska skupnost začela razvijati
standarde, so številne agencije za akreditiranje sestavile
smernice ali standarde za evalvacijo izobraževalnih usta-
nov.
Razvoj standardov za knjižnice se je začel v dvajsetih in
tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podjetje Carnegie
Corporations želelo knjižnicam ponuditi finančno po-
moč, a kmalu ugotovilo, da za odločitev o tem, katerim
knjižnicam podeliti denar, nima nobene podlage. Pri pod-
jetju so tako sponzorirali Williama Randalla, ki je preučil
približno 200 visokih šol, da bi ugotovil primernost nji-
hovih knjižnic. Randall je poročilo o analizi teh knjižnic
objavil: le 33 od skupno 200 institucij je imelo knjižnice
z več kot 60.000 enotami. Randall je zbirke v teh knjiž-
nicah primerjal s standardnim seznamom knjig, ki je
bil takrat na voljo univerzitetnim knjižnicam. (Uporaba
kontrolnih seznamov za ocenjevanje kakovosti zbirke
je bila takrat splošno sprejeta metoda, ki je koristna še
danes, žal pa je povezana z visokimi stroški.) Randall je
poročal, da je središčna vrednost za število enot 2.413 od
skupno 15.000 del, navedenih v seznamu, kar znaša 16,9
odstotka. Nato je pridobljene podatke uporabil za do-
ločanje višine nabavnega proračuna za knjižnice, zato da
bi lahko te kupile zadostno količino knjig, ki bi ustrezala
letni izposoji, ki naj bi jo visokošolske knjižnice dosegle.
Randall je tako s pomočjo vnaprej določenih kriterijev
in skrbno zbranih podatkov poskušal izoblikovati merila
za določitev višine proračuna za knjižnične zbirke. Tudi
sedaj občasno še prihaja do podobnih projektov, pri ka-
terih poskušajo zbrati podatke in nato določiti količinske
standarde za trenutno situacijo (Downs, 1970).
Knjižnične standarde v večini držav pripravljajo pred-
vsem z namenom, da bi odgovorne prepričali v dejstvo,
da knjižnice potrebujejo pomoč in podporo. Eden takšnih
primerov so tudi standardi, ki jih je Ranganathan pripravil
v Indiji in ki so bili objavljeni leta 1965. Niti eden iz-
med njegovih standardov ne temelji na vrsti podatkov ali
dokazov, ki jih je pri svojem delo uporabljal Randall v
tridesetih letih prejšnjega stoletja. Po Ranganathanu so
tudi drugi knjižničarji nadaljevali z delom na standardih
(Gupta, 1992). Uporabljali so metodo zbiranja strokov-
njakov s področja knjižničarstva, ki so dosegli soglasje
o vsebini standardov, pri svojem delu pa niso uporabljali
količinskih podatkov. Njihova prizadevanja odsevajo tudi
metode za razvoj knjižničnih standardov, ki jih trenutno
uporabljamo v ZDA. Razvijalci standardov, ki si priza-
devajo za razvoj meril, kot so velikost zbirke, število
zaposlenih, višina proračuna itd., hkrati potrebujejo tudi
konkretne statistične podatke o knjižnicah.
Po splošnem dogovoru smo določili, katere merila bodo
vključena v večino standardov, ta pa so: velikost knjižne
zbirke, odstotek izobraževalnega in splošnega proraču-
na, ki ga institucija nameni knjižnicam, število sedežev
in druga določila, ki se nanašajo na ureditev prostorov,
število zaposlenih in tip osebja, storitve, ki jih knjižnica
ponuja, ter poročilo o administraciji knjižnice.
Do nesoglasij pa prihaja pri določevanju minimuma. Za
primer: Potem ko so knjižnice dosegle minimalne za-
hteve, ki jih določajo
Standardi za visokošolske knjižnice