OZ 2006/4

143

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

večinoma še vedno v tiskani obliki, zbirke z digitalnim

gradivom naglo naraščajo. Zveza raziskovalnih knjižnic

(ARL), organizacija, ki med svoje članice šteje 123 naj-

večjih akademskih knjižnic v ZDA in Kanadi, poroča, da

je vsaka izmed članic leta 1992 v povprečju za elektron-

ske vire porabila 3,6 odstotka celotnega proračuna, name-

njenega nabavi gradiva, leta 2004 pa je ta podatek narasel

kar na 31,3 odstotka (Association of Research Libraries).

ARL je zabeležila, da se proračun, namenjen nabavi gra-

diva, v celoti v vseh teh letih sploh ni povečal, ampak so

knjižnice svoja finančna sredstva namesto za tiskane me-

dije namenile za elektronske informacijske vire.

Ti novi formati potrebujejo tudi tehnična sredstva za do-

stop do informacij in knjižnice morajo biti del pogajanj

in vzdrževanja natančnih pogodb z založniki ob nakupu

gradiva v digitalni obliki. Kljub temu da je nakupov digi-

talnega gradiva vedno več, morajo knjižnice ohraniti vse

tiskano gradivo, tudi če imajo kopije v elektronski obliki.

Način dostopa do informacij in tipi informacij se ves

čas spreminjajo in preoblikujejo, knjižnice pa se morajo

zelo truditi, da lahko dohajajo najnovejše tehnologije in

hkrati ohranjajo star način delovanja. To je povezano tudi

z ogromnimi stroški za knjižnice; direktorji knjižnic se

pogosto znajdejo sredi gospodarskih moči, nad katerimi

sploh nimajo ali pa imajo le zelo malo nadzora.

Razvijajo se tudi različne nove oblike komunikacije, ki

jih uporabljajo predavatelji in raziskovalci. Tehnološki

napredek vodi k novim oblikam objave. Akademiki, ki so

bili navajeni svoje delo objavljati na tradicionalen na-

čin, se morajo hitro odzivati na nove informacije in nove

raziskave, ki jih lahko objavijo v elektronski obliki v le

nekaj minutah. Knjižnice se morajo torej odločiti, kakšno

vlogo bodo igrale v tem novonastalem okolju.

Znašli smo se v nenavadnem času tranzicije, v razcepu

med tiskanim in digitalnim svetom, in to obdobje se

odraža v načinu poučevanja, vrsti informacij, ki jih upo-

rabljajo predavatelji in študenti, hkrati pa se spreminja

tudi odnos do organov oblasti. Standardi, ki temeljijo na

določilih organov oblasti niso več aktualni; namesto tega

v ospredje stopa zadovoljstvo uporabnika, ki postane naj-

pomembnejše merilo uspešnosti. Zanimivo je prav to, da

so knjižničarji na čelu te preobrazbe. Knjižničarji igrajo

zelo pomembno vlogo pri razvijanju tehničnega dostopa

do informacij. Če je res, da so dnevi velikim splošnim

knjižnicam šteti, potem je res tudi to, da je vloga knjižnic

pri zagotavljanju dostopa do podatkov in do informacij

vse bolj pomembna.

Z zgodovinskega vidika so knjižnice že od nekdaj imele

simboličen pomen in so igrale pomembno in močno sim-

bolično vlogo znotraj univerz. Prav zaradi te svoje vloge

so knjižnice lahko razvijale standarde za zbirke, proračun

in osebje, zmanjšanje proračuna pa knjižnic ponavadi

ni doletelo, tudi če je prizadelo druge dele univerze.

Knjižničarji so svoje knjižnice velikokrat imenovali “srce

univerze”, še zlasti, kadar so pripravljali dokumente o

financiranju ali organe oblasti univerze prosili za dodatna

denarna sredstva. Novejša raziskava, ki so jo izvedli med

predsedniki in predstojniki univerz v ZDA, je proučevala,

ali je metafora

knjižnice kot srce univerze

še vedno pri-

merna in ali knjižnice še vedno igrajo ključno vlogo v

kampusu (Lynch, 2006).

Pri tej raziskavi so ugotovili, da so v zadnjih desetih letih

oblasti znotraj univerze korenito spremenile mišljenje o

univerzitetnih knjižnicah in vodenju teh knjižnic. Večina

predsednikov in predstojnikov razume tehnološke spre-

membe, vendar še vedno potrebujejo direktorje knjižnic,

ki jih obveščajo o stanju knjižnic danes, o tem, kako delu-

jejo, in o tem, zakaj je pomembno vzdrževati zbirke tako

v tiskani kot v elektronski obliki in s tem podpirati tradi-

cionalne, hkrati pa, na podlagi novih elektronskih virov,

razvijati tudi nove načine delovanja knjižnic. Direktorji

knjižnic morajo iskati in razvijati strategije za knjižnice,

ki bi prispevale k poslanstvu univerze in ustvarjanju zna-

nja. Še zlasti je pomembno, da to sporočilo doseže tako

tiste na vodilnih položajih, kot tudi uporabnike knjižnic,

torej predavatelje in študente.

Knjižničarska stroka poskuša povsod po svetu najti na-

čine za merjenje elektronskih virov in njihove uporabe.

Najbolj tradicionalne statistike lahko izdela tudi knjižnica

sama, medtem ko so za statistične podatke o elektronskih

virih in njihovi rabi zadolženi drugi, kot npr. ponudniki,

dobavitelji, računalniški centri in knjižničarski konzorciji.

Da bi lahko odgovorili na vprašanje, ali knjižnice res-

nično vplivajo na izobraževalni proces študenta in raz-

iskovalno dejavnost fakultete, še posebej v novem tehno-

loškem okolju, knjižničarska stroka preizkuša in opisuje

nove metode za beleženje uporabe elektronskih virov.

Standardizacija meril za elektronske informacije se izvaja

skupaj s knjižničarsko skupnostjo ter založniki in proda-

jalci, ki ponujajo informacije v elektronski obliki (NISO).

Tako v statistične raziskave o knjižnicah sedaj dodajamo

tudi število nakupov elektronskih revij, število nakupov

elektronskih revij v polnem besedilu, število elektronskih

referenčnih virov, ceno materialov v elektronski obliki,

število prijav, velikost digitalne zbirke knjižnice, kar za-

deva uporabo pa še število virtualnih referenčnih vprašanj

preko elektronske pošte, spletne strani ali drugega načina

komunikacije preko spleta. Za zdaj ostaja nejasno, ali se

bodo iz zbirke takšne vrste podatkov razvili tudi knjiž-

nični standardi. Najprej se moramo dogovoriti, katere

vrednosti bomo merili, nato pa še, kako jih bomo merili,

tako da bo lahko vsaka knjižnica merila isto stvar na enak

način.