20 / 136
138
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
vitost izobraževalnih programov in storitev institucije,
ki jih ponujajo tako javnosti kot tudi študentom, ki se
odločajo za študij v teh institucijah. Proces evalvacije je
sestavljen iz dveh delov: institucionalne samoocene in
eksterne ocene kolegov.
Zgodovinske standarde za institucionalno akreditacijo je
zgoščeno povzel Alexander W. Astin:
“Učinkovit izobraževalni program lahko najlaže zagoto-
vimo z dobro izobraženimi predavatelji, ki imajo dokto-
rat, zadostnimi finančnimi sredstvi, veliko knjižnico, do-
bro opremljenimi laboratoriji in predavalnicami, majhnim
številom študentov na posameznega predavatelja in zelo
inteligentnimi študenti.” (Astin, 1998, 7)
Postopki evalvacije in institucionalne akreditacije
so v preteklosti poudarjali institucionalne procese,
strukture, talente, kot npr. akademsko izobrazbo pre-
davateljev, število knjig v knjižnicah, višino proračuna
institucije. V visokem šolstvu je vladalo prepričanje,
da so ti elementi, ki jih danes imenujemo
vloženi viri
,
neposredno vplivali na okolje. Zunanji zagovorniki,
še zlasti tisti, ki financirajo visoko šolstvo, ter tisti, ki
zaposlujejo diplomante visokih šol in univerz, pa so
postajali vse bolj skeptični glede verodostojnosti ocene
kakovosti na podlagi institucionalnih virov. Začeli so
zahtevati zagotovila za kakovost, spraševali so po do-
kazih, da so se študentje resnično nekaj naučili. Družba
je začela poudarjati dejstvo, da je izobraževanje trajen
proces, ki se ne konča takrat, ko učenec zapusti šolo.
Akademski revizijski procesi in vprašanja, povezana
z zagotavljanjem kakovosti, so postajali vse bolj po-
membni. Centri za akreditiranje so se takoj odzvali
na te zahteve, začeli so razmišljati o “poučevanju, ki
se osredotoča na učenje” in iskati metode za merjenje
učinkovitosti poučevanja in raziskovanja.
Za knjižničarje je bilo pomembno predvsem dejstvo, da
velikost knjižnice ni bila več edino merilo za merjenje
ustreznosti dostopa študentov do informacijskih virov.
Institucije morajo poleg ustreznih virov pokazati tudi do-
ločene dosežke in sposobnost za dolgotrajno ohranjanje
dobrih rezultatov. Za institucionalne knjižnice predstavlja
ta preusmeritev velik izziv, ki je močno vplival na obliko-
vanje knjižničnih standardov.
Za ameriški visokošolski sistem to oddaljevanje od vlo-
ženih virov in rezultatov dela k dejanskim vplivom na
okolje predstavlja zelo pomembno spremembo. Merjenje
uspešnosti delovanja se je tako premaknilo od institucio-
nalnih k individualnim meram
.
V Evropi so morda res prepričani, da je najprimernejša
metoda za ocenjevanje študentov in njihovih dosežkov
izpit in da izpiti predstavljajo enostaven sistem za mer-
jenje uspešnosti in učinkovitosti. Toda tudi to stališče
je pokazalo nekaj slabosti, še zlasti sedaj, ko vlada išče
nove načine, kako diplomski študij povezati z vseživ-
ljenjskim učenjem. Evropska javna politika vse večje
mobilnosti študentov in predavateljev je s seboj prines-
la tudi vprašanja o primerljivosti institucij. Primerjave
so lažje izvedljive na institucionalni ravni kot na ravni
posameznika. Ocena vseživljenjskega učnega procesa
je zelo težka naloga, še zlasti, če tudi primerljivost in-
stitucij postane pomemben del izobraževalne politike.
V ZDA imamo zelo močno tradicijo akademske samo-
stojnosti. Razen v primeru nekaterih specializiranih disci-
plin ne poznamo običajnih izpitov, ki bi ocenjevali znanje
študentov na nekem področju. Posamezni predavatelji, fa-
kultete znotraj institucij in institucije same določajo učni
načrt, vsebino predavanj in uspeh študentov. Predavatelji
poudarjajo samostojno delo študentov pri posameznem
predmetu in do neke mere tudi sami sestavijo učni načrt
za svoje področje na univerzi, vseživljenjsko učenje pa za
večino ni najpomembnejši cilj. Prehod k učenju, ki teme-
lji na vplivih na okolje in posameznika, v univerzitetnem
prostoru poteka zelo počasi. Nasprotno pa knjižnice v
ZDA stremijo prav k rezultatom, to njihovo stremljenje
pa se kaže tudi v delu, ki trenutno poteka v povezavi s
knjižničnimi standardi v ZDA.
DEFINICIJE V KNJIŽNI^ARSTVU
Vložene vire, rezultate dela in vplive na okolje upo-
rabljamo pri akreditaciji ter pri razvoju knjižničnih
standardov in standardov za ocenjevanje. Definicije,
ki sledijo, je leta 1998 prevzela Zveza univerzitetnih
in raziskovalnih knjižnic (ACRL), predstavljajo pa
temelj vsega kasnejšega dela s knjižničnimi standardi
v ZDA.
Vloženi viri (
angl.
input)
Vloženi viri so surovine za neki knjižnični program, kot
npr. finančna sredstva, prostor, zbirka, oprema in osebje,
iz katerih lahko program razvijemo.
Rezultati dela (
angl.
output)
Rezultate dela uporabljamo za merjenje opravljenega
dela, npr. število izposojenih knjig, število uspešno odgo-
vorjenih referenčnih vprašanj itd.
Vplivi na okolje (
angl.
outcome)
Vplivi na okolje so spremembe, ki jih je pri uporabniku
povzročil stik s knjižničnimi viri in programi (ACRL).