OZ 2006/4

137

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

mi, vendar teh ustanov

vlada ne upravlja ali nadzoruje

V ZDA na področju visokega šolstva ni niti ene enotne

centralizirane državne institucije in zelo pomembno je, da

se tega tudi zavedamo, saj to pomeni, da postopek akredi-

tacije visokih šol in univerz ni nadzorovan s strani vlade.

AKREDITACIJA V ZDA

Osnovo za akreditacijo in evalvacijo visokih šol in uni-

verz v ZDA predstavlja samouprava. Tega postopka

akreditacije ne nadzoruje vlada, saj postopek oblikujejo

instituti, ki so člani enega izmed šestih regionalnih zdru-

ženj. Člani institucij poleg tega določajo tudi kriterije, na

podlagi katerih se opravi evalvacija.

Slika 1: Območja v ZDA

V ZDA imamo trenutno približno 4.000 visokošolskih

institucij, ki so javne ali zasebne (mnoge med njimi pa

so vezane tudi na verska prepričanja). Imamo univerze,

ki ponujajo doktorski študij, visoke šole z diplomskim in

magistrskim programom, pa tudi dvoletne visokošolske

programe. Vsaka institucija je na podlagi svoje lege člani-

ca ene izmed regionalno akreditiranih združenj.

Merila, ki jih določijo regionalna združenja, so dovolj

prožna, da dopuščajo posameznim institucijam, ki imajo

vsaka svoje vrednote, ideje, cilje in filozofijo izobraže-

vanja, da lahko same ocenjujejo in dokumentirajo iz-

obraževalne in institucionalne dosežke in učinkovitost.

Merila, pa tudi postopek sam, se razlikujejo od območja

do območja, vsi pa postavljajo evalvacijo institucije

med zastavljene naloge, cilje in namene institucije same.

Vsaka šola mora imeti jasno izjavo o filozofiji in ciljih,

ocenjena pa je v skladu s tem, kako dobro izpolnjuje te

cilje. Vsaka šola mora poleg tega izpolniti tudi določene

dogovorjene zapisane standarde na vsakem področju

delovanja. Ti so ponavadi: filozofija in cilji, učni načrt,

nadzor in vodstvo, osebje, storitve v podporo študentom,

viri, študentsko in družabno življenje. Čeprav je največji

poudarek prav na individualnih in lastnih ciljih institu-

cije, pa še vedno ostaja poudarek tudi na spodbujanju

izboljšanja kakovosti ter jamstvu za kakovost in učinko-

knjižničarstva in informacijske znanosti (ALISE), ki veči-

noma poučujejo ali raziskujejo na svojem področju. Prak-

tiki skušajo reševati težave iz prakse in se ne poglabljajo

v literaturo o raziskavah; šele ko je ta literatura strnjena

in prirejena širšemu krogu bralcev, postane ključnega po-

mena tudi za prakso. Prav zaradi tega dejstva, v povezavi

z nezadostnostjo poročanja o mednarodnih raziskavah v

ameriških tiskanih medijih (Richardson, 2006), ameriški

knjižničarji dogajanju v knjižnicah drugod po svetu ne

posvečajo veliko pozornosti. Tukaj bi rada še pripomnila,

da so mednarodne raziskave zelo težko izvedljive in hkra-

ti tudi drage.

Na področju knjižničarstva in informacijskih znanosti

obstajata le dve mednarodni reviji: The IFLA Journal in

Libri. Obe reviji objavljata članke o knjižničnih standar-

dih in zanimive študije primerov o knjižnicah v različnih

državah. Le malo teh del pa je vplivalo na razvoj knjiž-

ničarstva v ZDA. Bibliografski standardi so seveda pre-

stopili državne meje in so sedaj dokaz čudovite zgodbe o

uspehu na področju knjižničarstva povsod po svetu. Če

pa pogledamo celoten razvoj knjižnice kot organizacije,

Američani ostajamo malomeščanski. Isto velja za po-

dročje visokega šolstva. Ameriški akademiki so uspešno

primerjali univerze v različnih državah po svetu (Clark,

1993), vendar to delo v ZDA ni dobro poznano, hkrati pa

ni imelo nobenega vpliva na oblikovanje visokošolskega

sistema v ZDA.

Vse to pa se – glede na spremembe, ki se odvijajo na

političnem prizorišču – lahko kmalu spremeni. Vprašanja

povezana z globalizacijo, prizadevanja EU v zvezi z iz-

obraževalno politiko, ki jih vsi dobro poznate, množične

migracije in spremembe, ki jih prinaša sodobna tehnolo-

gija, bodo spremenili naš način mišljenja o izobraževal-

nih dejavnostih po svetu. Vsi se trudimo razumeti vplive

in spremembe, ki se še lahko zgodijo.

Američani posebno vrednost pripisujemo dosežkom po-

sameznika in nagrajujemo individualni zagon in uspeh.

Tako se npr. pri ustvarjanju delovnih mest osredotočimo

na posameznika in ob pregledu življenjepisov in preso-

janju o kandidatih za novo delovno mesto poudarjamo

osebne uspehe namesto družine. S tem nasprotujemo

državam, kot je Kitajska, kjer osebni cilji in dosežki niko-

li ne stojijo v ospredju, saj so najpomembnejši skupinski

cilji pa tudi nagrade za storilnost so skupinske. Poudarja-

nje posameznika kot kulturna vrednota nam pomaga ra-

zumeti trenutno vzdušje v ZDA, povezano s knjižničnimi

standardi.

Treba je omeniti še to, da je v ZDA že od samega začetka

čutiti nezaupanje do ameriške vlade. Vladna politika na

državni ali republiški ravni sicer lahko

vpliva

na politiko,

povezano z izobraževanjem in izobraževalnimi ustanova-