OZ 2006/4

140

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

iz leta 1959 (ti standardi naj bi se uporabljali samo za

knjižnice in institucije, ki imajo dodiplomski študijski

program, in ne veljajo za univerzitetne knjižnice), se je

pojavila težava, kako določiti nove standarde. V doku-

mentu iz leta 1959 so bila zajeta tri merila za količino:

zbirka visokošolske knjižnice mora zajemati vsaj 5.000

enot, imeti mora vsaj tri ustrezno izobražene zaposlene,

knjižnici namenjen proračun pa naj bi znašal vsaj 5 od-

stotkov celotnega proračuna institucije. Ker so takrat le

redke visokošolske knjižnice ustrezale tem standardom,

so se ti izkazali za odločilne pri izboljšanju knjižnic. Od-

bor Zveze visokošolskih in raziskovalnih knjižnic, ki je

bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zadolžen za

revizijo Standardov za visokošolske knjižnice, je zbral

in analiziral statistične podatke in leta 1975 pripravil iz-

popolnjeno izdajo. Zbrani podatki so bili zelo koristni,

standardi, ki so po letu 1975 doživeli še veliko revizij, pa

se niso veliko spremenili. Količinski standardi za visoko-

šolske knjižnice so veljali vse do leta 2000, ko so doživeli

korenito obnovo, ki je odražala spremembe v mišljenju o

akreditaciji, in povečano zanimanje za določitev meril, s

katerimi merimo vplive na okolje.

V ZDA smo si prizadevali tudi za razvoj standardov za

univerzitetne knjižnice, ki bi bili podobni tistim za viso-

košolske knjižnice, vendar se o količinah vloženih virov

nismo uspeli dogovoriti.

Bilo je tudi veliko zahtev za to, da bi Mednarodna fe-

deracija knjižničnih združenj in ustanov (IFLA) med

standarde sprejela tudi takšne, ki temeljijo na merilih za

vložene vire. Žal pa je bilo nemogoče razviti mednarodni

standard, ki bi vseboval tudi točno določene količinske

vrednosti. Leta 1969 je Kenneth Humphreys iz Združene-

ga kraljestva na Iflini konferenci v Köbenhavnu v svojem

prispevku povzel številne različne svetovne standarde

za univerzitetne knjižnice (Humphreys, 1970). Njegov

cilj je bil med standardi posameznih držav najti osnovna

merila, ki bi omogočala mednarodno sodelovanje in do-

govor o standardih. Ugotovil je, da večina standardov,

pripravljenih v različnih državah, zunaj okolja, v katerem

so bili sestavljeni, nimajo veljavnosti in da tako kriteriji,

ki bi jih lahko uporabili na mednarodni ravni, ne obsta-

jajo. Knjižničarji, ki so se udeležili te konference, so se

z njim večinoma strinjali. Pomembna raziskava ki se je

je leta 1974 lotil F. N. Withers za Unesco, je imela za cilj

razvoj sistema standardov za različne vrste knjižnic, ki bi

jih lahko uporabili v državah v razvoju (Withers, 1974).

O zbirkah pravi Withers naslednje:

Količinske standarde za knjižnično gradivo ter druge vr-

ste gradiva morajo izračunati knjižničarji v svojih knjiž-

nicah ob upoštevanju gradiva, ki je na voljo v njihovem

lokalnem jeziku, in dejstva, do kakšne mere bo koristno

tudi gradivo v drugih jezikih. Standarde za nabavo je tre-

ba določiti za vsako državo posebej in ob tem upoštevati

vrsto objave, pogostost uporabe, fizično kakovost knjig

in drugih vrst gradiva, objavljenega v tej državi, ter druge

dejavnike. (Withers, 1974, 415)

Leta 1986 je IFLA objavila prvo verzijo standardov za

univerzitetne knjižnice (Lynch, 1986). Ta dokument

ne določa količinskih meril za ustrezno velikost. Kljub

Withersovim zaključkom so knjižničarji z vsega sveta

še naprej prosili združenje IFLA, naj razvije količinske

standarde za univerzitetne knjižnice. Da bi ugodila tem

zahtevam, je sekcija za univerzitetne knjižnice poskusila

določiti količinske standarde za določena geografska

območja. Njihova prizadevanja so vključevala tudi pod-

poro raziskavi univerzitetnih knjižnic v tridesetih afriških

državah; 15 teh s francoskega govornega področja. V

tej raziskavi je bilo treba ugotoviti, ali lahko knjižnice

v afriški regiji dosežejo soglasje v zvezi s količinskimi

standardi. Podatki so prišli iz 11 različnih držav, največ

pa iz Nigerije. Takoj je postalo jasno, da zaključkov za

celotno Afriko ne moremo skleniti na podlagi podatkov,

ki večinoma prihajajo iz knjižnic znotraj samo ene same

države. Očitno je bilo tudi, da so mnogi afriški knjižni-

čarji želeli določiti lastne količinske standarde, tako da je

IFLA svoje načrte za univerzalne količinske standarde za

univerzitetne knjižnice opustila.

Standardi, ki temeljijo na rezultatih dela

Zanimanje za razvoj količinskih standardov na nacionalni

ravni v ZDA močno upada, kar je posledica dveh različ-

nih dejavnikov. Prvi je naraščajoče zanimanje za razvoj in

uporabo meril, ki temeljijo na rezultatih dela, s katerimi

bi lahko ugotavljali uspešnost delovanja neke knjižnice

(Van House, 1990). Ta pobuda se je razvila iz vse večjega

nezadovoljstva nad tem, da se kot merilo za kakovost

uporabljajo samo merila za vložene vire, in sicer: višina

proračuna, velikost zbirke in število zaposlenih. Knjižni-

čarji, ki so se zavedali pomena virov, so se začeli odzivati

na pritisk, ki so ga občutili ob težavi, kako dokazati, da

knjižnica zadovoljuje potrebe uporabnika. Iskali so merila

za učinkovito uporabo virov pri knjižničnih storitvah.

Tako so nastala merila za izposojo (število enot za upora-

bo) in razpoložljivost gradiva (kolikokrat mora uporabnik

čakati na gradivo, ki ga je zahteval). Na pomenu so pri-

dobili tudi knjižnični prostori in uporaba knjižnic (število

uporabnikov, ki obiščejo knjižnico) in merila za uporabo

informacijskih storitev. Ta merila o rezultatih dela so bila

postavljena v kontekst posamezne knjižnice, vodili pa so

jih zastavljeni cilji in nameni vsake posamezne knjižnice.

Številne knjižnične organizacije so ponudile pomoč pri

razvoju teh meril, a žal do enotnih državnih standardov

ni prišlo. Leta 1990 je Van House skupaj s svojimi kolegi

objavila predlog s 15 merili, po katerih bi lahko ocenjeva-

la rezultate dela akademskih knjižnic.