125 / 136
M
243
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
Po letu 1980 so vse evropske države doživele velike spre-
membe v visokem šolstvu, za katere je predvsem značilen
prehod od “elitnih” univerzitetnih sistemov k “masov-
nemu” visokemu šolstvu. Dramatično se je razmahnilo
visoko šolstvo, kar se kaže v povečanju števila institucij,
števila študentov in posledično tudi števila učiteljev. Ta
trend so okrepile in utrdile spremembe v načinih razšir-
janja znanja ter členitev in drobitev po disciplinah v za-
dnjem desetletju. Slednje se po letu 1980 in 1990 dogaja
eksponencialno in povzroča širjenje akademskih polj in
struktur.
Mnoge evropske države (Nemčija, Španija, Finska,
Italija, Norveška, Portugalska, Velika Britanija itd.)
proučujejo svoje visokošolske sisteme v kontekstu hitre
rasti visokošolskega sektorja, narašča interes oblasti glede
družbene pomembnosti univerz in pojavlja se za članice
EU relativno nova aktivnost sistematične evalvacije
poučevanja in učenja. Julija 1988 je bil predstavljen po-
seben projekt z naslovom ”Evalvacija in samoevalvacija
univerz v Evropi”.
OSNOVNE UGOTOVITVE
Narejeni so bili naslednji sklepi:
1. Identificirani so bili trije tipi univerz:
• splošne univerze,
• strokovne/poklicne univerze,
• lokalne univerze.
2. Glede na to ne zadošča ena sama oblika evalvacije.
3. Eksterna evalvacija, ki jo v vseh državah opravljajo
javna telesa, je relativno redek pojav, ki pa ga je treba
ohraniti.
4. Univerze sprejemajo sistematično evalvacijo kot razu-
mno podlago za opredeljevanje višine javnih sredstev,
namenjenih njihovemu delovanju.
5. Dodatno k zunanji evalvaciji univerze stalno razvija-
jo tudi interno evalvacijo. Eksterna in interna evalva-
cija skupaj vzpodbujata razvoj strategij za izboljšanje
kakovosti in učinkovitosti poučevanja in raziskovanja
ter vodita do višje ravni storitev za uporabnike ter za-
gotavljata boljšo izrabo finančnih virov.
6. Razlogi za razvoj učinkovite evalvacije so naslednji:
• eksterna evalvacija je način preverjanja ali univer-
ze izpolnjujejo pričakovanja javnih oblasti, ki jih
financirajo;
• univerze so relativno avtonomne institucije in se
evalvirajo ter deloma samoevalvirajo zaradi utrje-
vanja svoje kredibilnosti in pridobivanja finančnih
sredstev iz virov zunaj režima javnih skladov;
• evalvacija lahko služi univerzam za obvladovanje
teženj v okviru strategije in usmeritev, zadevajo-
čih zahteve tradicionalnega poučevanja, poklicno
usmerjenega poučevanja in permanentnega učenja;
pri raziskovanju prihaja do napetosti med zahte-
vami po zvišanju stopnje vključevanja v visoko
šolstvo ter lokalnim kulturnim in ekonomskim
razvojem.
7. Eksterna evalvacija lahko zagotovi podlago za spre-
membe, če dobi podporo vodstva in če glavna univer-
zitetna upravna telesa upoštevajo njene ugotovitve.
8. Opazno število univerz je razvilo nove upravne mode-
le – predsedniške/menedžerske – in z njimi nadome-
stilo tradicionalne modele – kolegialne in birokratske.
GLAVNA PRIPORO^ILA
Evropske študije v splošnem ponujajo naslednja priporo-
čila:
• Izpopolniti je treba evalvacijska orodja, ki temeljijo
na “kazalcih in rezultatih”, ter nanje vezati financira-
nje na način internih pogodb med univerzami in vlado
ter med univerzitetnimi organizacijskimi enotami, iz
česar nastane nova oblika financiranja.
• Najti je treba poti za izboljšanje „postopkov in metod
zagotavljanja kakovosti” administrativnih in podpo-
rnih servisov v smislu inovativne prakse zagotavljanja
storitev uporabnikom (učiteljem, študentom in zuna-
njim agencijam).
• Razviti je treba “računalniško podprte informacijske
sisteme” za ugotavljanje in merjenje napredka.
• V kontekstu sklepanja pogodb z javnimi oblastmi je
treba ob podpori institucij EU razviti partnerstvo z
drugimi univerzami, ki razvijajo mehanizme “pedago-
ške in organizacijske” evalvacije.
EVALVACIJA NA EVROPSKIH UNIVERZAH IN
NEKATERA MERILA ZA EVALVACIJO SPLETNIH VIROV