122 / 136
240
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
kla uveljavljanju minimalne primerljivosti, ki je podlaga
evropske mobilnosti študentov in strokovnjakov. Brez
tega je razvojna tekma z Ameriko in z Daljnim Vzhodom
vnaprej izgubljena.
Akreditacija je eksterna potrditev interno evalviranega
programa in pove, da so izpolnjena določena merila ali
standardi kakovosti. Temelji na transparentnih, vnaprej
znanih kriterijih. Odločitev je v načelu binarna: program
ali institucija se potrdi ali ne potrdi. V praksi so odločitve
bolj “mehke”, ker se prakticira “pogojna” akreditacija, ki
terja določene popravke in dopolnitve.
Akreditacija se opira na inpute in outpute, kar pomeni,
da lahko zanjo kandidira le tista visokošolska institucija,
ki sproti nadzira procese, potekajoče pod njeno streho in
kontinuirano spremlja kazalce kakovosti vseh svojih de-
javnosti. Pri akreditaciji programov se ocenjuje učiteljski
potencial, zadostnost študijskih virov, utemeljenost kuri-
kularne strukture, študijske metode, podpora študentom
itd. Med kazalce spada tudi razmerje med vpisanimi in
diplomiranimi, zaposljivost diplomantov itd. Akreditacija
institucij pa se osredotoča na infrastrukturo, posebej na
primernost in opremljenost prostorov, razvitost knjiž-
ničnega informacijskega sistema, strukturo zaposlenih v
vseh službah, finančno stabilnost, pravno urejenost itd.
Obstajati mora tudi “deakreditacija”, sicer vse skupaj
nima smisla, to pa je zelo eksplozivna zadeva, s katero se
ravna zelo previdno.
Že iz tega zelo posplošenega prikaza evalvacije in akre-
ditacije izhaja, da je knjižnični informacijski sistem zelo
bistven, tako pri presoji kakovosti programov, kot pri pre-
soji kakovosti institucij. Morda se nam zdi vloga knjižnic
preveč samoumevna in je zato v merilih in standardih
premalo izpostavljena. Dejstvo, da obstajajo tudi visoke
šole in celo univerze brez zagotovljene ustrezne knjižnič-
ne podpore, je resno opozorilo, da se ni mogoče zanašati
na samoumevnost.
Podpiram skrb knjižničarjev za kakovost visokošolskih
knjižnic in apeliram na vodstva univerz in na njihove
financerje, da omogočijo posodobitev knjižnic. Še enkrat
poudarjam: brez dobre knjižnice ni kakovostne univerze!
Franci Čuš, Univerza v Mariboru