OZ 2006/4

11 / 136

M
129 ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
ciranega raziskovalnega dela, ki ga država uporablja kot
podporo odločanju (Jasanoff, 2006, 22). Obstajajo tudi
različni informacijski sistemi, ki splošni javnosti ponu-
jajo informacije o raziskovalnem delu in raziskovalcih
(splošno imenovani Current Research Information System
– CRIS). Treba je tudi poudariti, da v primeru znanstve-
nega dela transparentnost ne more in ne sme biti absolut-
na, saj lahko preuranjena objava znanstvenih rezultatov
škoduje tako raziskovalcem kot tudi objektom/subjektom
raziskovanja.
Drugačen pogled na transparentnost se nam odpira iz
zornega kota znanstvene politike oziroma financiranja
znanosti. Kot na področju velike večine javnih politik
tudi na področju znanstvene politike transparentnost od-
ločanja zagotavlja in omogoča demokratičnost, kontrolo
in pregled nad porabo javnega denarja. Osnovni pogoj
za zagotavljanje transparentnosti je dostopnost poda-
tkov zainteresirani javnosti. Prvi primer zagotavljanja
obče dostopnosti državnih predpisov splošni javnosti
datira v leto 1766, ko je Švedska sprejela predpis, po
katerem so morale biti vse odločitve vlade dostopne tudi
javnosti
%28humanities%29). Vendar de iure dostop do odločitev
še zdaleč ne pomeni tudi dejanske dostopnosti. Dejanski
dostop do odločitev je namreč povezan z odpravo fizičnih
ovir. Kljub formalni dostopnosti so bili zato dokumenti
dostopni zgolj izbrancem, ki so si lahko privoščili stroške
povezane s fizičnim dostopom do podatkov. Revoluciona-
ren premik je prineslo postopno uvajanje informacijskih
tehnologij, kar je skrajšalo razdalje, omogočilo dostop-
nost v realnem času in zmanjšalo stroške, povezane z do-
stopom. Vendar je dokončna zmaga načela obče dostop-
nosti vladnih informacij morala počakati do uveljavitve
interneta, ki je postal splošno komunikacijsko orodje, s
katerim so podatki dostopni na delovni mizi vsakega po-
sameznika, in to z minimalnimi stroški in izredno hitro.
Zato si učinkovitega uveljavljanja načela transparentnosti
brez informacijskih tehnologij ne moremo zamisliti.
V prispevku bomo predstavili vpeljavo koncepta trans-
parentnosti in dosežke le-te v okviru dela Javne agencije
za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Po predstavitvi
kontekstualnega okvirja bomo predstavili delo in vlogo
ARRS v sistemu financiranja znanosti v Sloveniji. Za
tem bomo predstavili instrumente uveljavljanja trans-
parentnosti, ki se kažejo na štirih področjih, in sicer: a)
transparentnost instrumentov, b) transparentnost postop-
kov, c) transparentnost financiranja in d) transparentnost
raziskovalnih rezultatov. V zaključku bo predstavljenih
nekaj ključnih pomislekov in razvojnih možnosti v proce-
su nadaljnjega razvijanja in uresničevanja koncepta trans-
parentnosti pri delu ARRS.
POMEN TRANSPARENTNOSTI V JAVNIH
POLITIKAH
V razvitih demokratičnih sistemih je transparentnost eden
ključnih instrumentov zagotavljanja legitimnosti sistema.
Transparentnost je razumljena predvsem kot orodje za
zagotavljanje odgovornosti nosilcev javnih funkcij in
uprave, hkrati pa naj bi preprečevala oziroma zmanjševa-
la prisotnost korupcije. V primerih, ko so informacije o
postopkih in odločitvah na relativno enostaven in poceni
način dostopne vsakemu zainteresiranemu posamezniku,
se (latentni) nadzor nad delom organov avtomatično po-
veča.
Dostopnost informacij za širšo javnost o delu posamezne
institucije omogoča splošno javno razpravo o sprejema-
nju odločitev, pri čemer igra proces podobno pomembno
vlogo kot končni rezultat. Rešitve, ki so sprejete v si-
stemski “črni skrinjici”,1 namreč ne vzbujajo zaupanja
in legitimnosti. Za učinkovito uvedbo transparentnosti je
zato nujno potreben interaktivni odnos med odločevalcem
(oblikovalcem odločitev) in okolico. Dvosmerni pretok
informacij omogoča vključevanje zainteresiranih akterjev
(lahko tudi javnosti) v proces in zmanjšuje potencialno
konfliktnost končnih odločitev. Ena ključnih mednarod-
nih organizacij, ki se ukvarja s spremljanjem korupcije
in opozarjanjem nanjo je Transparency international,2 ki
transparentnost v kontekstu javnih politik definira kot:
načelo, ki omogoča tistim, ki se jih neka odločitev, naj si
bo administrativna, poslovna ali dobrodelna, tiče, da niso
seznanjeni zgolj z osnovnimi dejstvi in številkami, temveč
tudi z mehanizmi in procesom. Dolžnost javnih uslužben-
cev, menedžerjev in zaupnikov je, da delujejo pregledno,
predvidljivo in razumljivo .
V skladu s to definicijo omenjena organizacija shematsko
opredeljuje transparentnost na naslednji način:
Dosledno upoštevanje transparentnosti prinaša v proces
oblikovanja in izvajanja javnih politik vsaj dve kompo-
nenti, ki sta ključnega pomena za učinkovitost instru-
mentov, in sicer: a) razreševanje konfliktov v vseh fazah
procesa oblikovanja in izvajanja javnih politik in b)
povečuje učinkovitost zaradi pritiska “nevidne roke jav-
nosti”. V prvem primeru se v ospredje postavlja pomen
procesa oziroma njegove predvidljivosti in določenosti
vnaprej. Jasno določeni postopki, ki so bili sprejeti jav-
no, pred začetkom postopka odločanja, in s katerimi so
bili vsi vpleteni seznanjeni, namreč povečujejo stopnjo