OZ 2006/4

216

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

Katalogizacijska pravila določajo elemente bibliograf-

skega zapisa, ti pa so osnova za definicijo računalniškega

podatkovnega formata. Prav tako katalogizacijska pravila

opredeljujejo vsebino polj in podpolj računalniškega po-

datkovnega formata. Če nekoliko bolj podrobno pogle-

damo rezultat razvrstitve podatkov v (pod)polja formata

bibliografskega sistema, lahko ugotovimo, da je vsebina

vseh (pod)polj v bloku formalnega dela bibliografskega

zapisa znakovni niz. Vnos le-tega se zelo težko ali se ga

sploh ne da kontrolirati z algoritmi, ker je praviloma ne-

mogoče predvideti njegovo vsebino. Edina povezava med

vsebino (pod)polja in katalogizacijskimi pravili gre torej

preko katalogizatorja, ki ga poznavanje katalogizacijskih

pravil vodi pri prepoznavanju in izbiri ustreznih podatkov

iz publikacije in njihovem razvrščanju v skladu s struk-

turo, določeno v katalogizacijskih pravilih ter natančnem

vpisu v ustrezna polja podatkovnega formata.

STANJE KATALOGIZACIJSKIH PRAVIL

NA SLOVENSKEM

Sodobna katalogizacijska pravila so izhodišče za kako-

vostni proces katalogizacije. Povedali smo že, da morajo

biti sodobna ter zagotavljati osnovo tudi za strukturiranje

bibliografskega opisa novih pojavnih oblik publikacij.

Zato jih je treba dopolnjevati in razvijati. Osvežimo

na kratko zgodovino pravilnikov za katalogizacijo na

Slovenskem. Prvi slovenski pravilnik za katalogizacijo,

objavljen je bil leta 1947

z naslovom

Pravila za kata-

logizacijo v znanstvenih knjižnicah. 1, Abecedni imenski

katalog

, je temeljil na takratnih angloameriških pravilih.

Dvajset let kasneje so bila Pariška načela iz leta 1961

vključena v novo izdajo slovenskega pravilnika, ki je

izšla leta 1967 z naslovom

Abecedni imenski katalog.

nastanku in sprejemu mednarodnih standardov za biblio-

grafski opis (ISBD) je del tega pravilnika zastarel. Zato je

tudi Slovenija podprla zamisel o enotnem pravilniku, ki

naj bi veljal za vse republike nekdanje Jugoslavije in olaj-

šal izmenjavo bibliografskih zapisov.

Pravilnik i priru-

čnik za izradbu abecednih kataloga

Eve Verone

iz osem-

desetih let prejšnjega stoletja je tako v veljavi še danes.

Veljavna pravila Eve Verone ter kasnejši priročniki, ki so

nastali na Slovenskem,

PRiročnik za Enostavno uporabo

KATalogizacijskih pravil

(PREKAT)

Priročnik za

določanje ZNAČnic pri KAtalogizaciji

(ZNAČKA),

oba

iz leta 2001, temeljijo na Pariških načelih. Konceptualno

izhajajo torej še iz obdobja klasičnih listkovnih katalogov

in so namenjeni izdelavi abecednega imenskega kataloga,

urejenega po abecedi imen avtorjev oziroma naslovov.

Abecedni imenski katalog je veljal za osnovni knjižnični

katalog. Glede na določila pariških načel naj bi bilo iz

abecednega imenskega kataloga razvidno: 1) ali knjižnica

ima publikacijo, za katero sta znana avtor in/ali stvarni

naslov, 2) katera dela določenega avtorja ima knjižnica,

3) katere izdaje določenega dela so v knjižnici. Cilj sno-

valcev Pariških načel je bil, da bi katalogizacijska pravila,

ki so jih potem oblikovali po državah celega sveta bila

zasnovana na Pariških načelih. Lahko potrdimo, da je ta

cilj dosežen.

Če govorimo o katalogizacijskih pravilih na Slovenskem,

moramo omeniti še dva prevoda angloameriških pravil,

Kratki AACR2

in revizijo AACR2 iz leta 2002.

Oba

prevoda sta izšla zaradi spoznanja, da z vedno večjimi

možnostmi prevzemanja bibliografskih zapisov iz baz

podatkov, kot je WorldCat idr., narašča potreba po bolj-

šem razumevanju angloameriške prakse. Nedvomno sta

obogatila literaturo s področja katalogizacijskih pravil v

slovenskem jeziku.

SMERI RAZVOJA

Na začetku 21. stoletja, več kot štirideset let po nastanku

Pariških načel, ko je uporaba spletno dostopnih katalo-

gov postala za katalogizatorje in uporabnike običajno

opravilo, se je še bolj pokazala potreba po mednarodnih

katalogizacijskih načelih. Potreben je bil nov napor, da

bi Pariška načela prilagodili ciljem, primernim za spletno

dostopne knjižnične kataloge pa tudi širše. Prvo vodilo

novih katalogizacijskih načel je koristnost in uporabnost

kataloga. Ali drugače, pri oblikovanju bibliografskega

opisa in izbiri normativnih oblik imen naj bi nas vodile

potrebe uporabnikov. Omenimo še nekatere druge spre-

jete smotre. Pri oblikovanju bibliografskega opisa in

elementov dostopa je zaželeno uporabljati kontrolirane

slovarje, pri oblikovanju entitet opisov in normativnih

oblik imen je treba izhajati iz publikacije, v bibliografski

opis in v normativne oblike imen vključiti le bistvene

elemente, ki so nujni za nedvomno identifikacijo publika-

cije, opis in elementi dostopa morajo biti v največji mož-

ni meri standardizirani, bibliografski opisi in normativne

oblike imen entitet vseh vrst knjižničnega gradiva morajo

biti zasnovani na skupnih pravilih. Posebej je poudarjeno,

da morajo biti katalogizacijska pravila opravičljiva (taka,

da jih lahko zagovarjamo) in ne poljubna, samovoljna.

Osnutek nastajajočih mednarodnih katalogizacijskih na-

čel je bil sprejet leta 2003 v Frankfurtu na prvem srečanju

ekspertov za katalogizacijo.

Nova načela nadomeščajo in

razširjajo Pariška načela na vse vrste gradiv, se pravi po-

leg besednih del tudi na vse druge vrste knjižničnih gra-

div, in od izbora in oblikovanja značnice do vseh vidikov

bibliografskih in normativnih zapisov, ki se uporabljajo

v knjižničnih katalogih. Zgrajena so na katalogizacijskih

tradicijah vsega sveta ter tudi na konceptih, zapisanih v

delu

Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise.

V tej zvezi je treba omeniti še druge dinamične dejavnike

okolja, ki ga, v globalnih okvirih, zaznamuje nevarnost