66 / 136
184
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
UVOD
Pod vplivom zelo močnih socialnih in tehnoloških spre-
memb v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja so tradici-
onalni sistemi izobraževanja na vseh stopnjah – od pred-
šolske vzgoje do visokošolskega izobraževanja –
soočeni z novimi potrebami, zahtevami in izzivi okolja,
v katerem delujejo. Spreminjajo se in reorganizirajo z
namenom, da bi ustvarili čim bolj kakovosten in izobra-
žen kadrovski potencial, katerega osnovne karakteristike
so vseživljenjsko učenje za doseganje novega znanja in
sposobnosti ter prilagajanje nenehnim spremembam. Na
področju visokošolskega izobraževanja se kot odgovor
na nove interese in pričakovanja družbe dogajajo številne
in bistvene spremembe – število študentov in zaposlenih
se povečuje, pojavljajo se nove (netradicionalne) vrste
študentov, uvajajo se nove oblike in metode dela, novi
izobraževalni programi in izobrazbeni profili, vpeljujejo
se nove tehnologije, integracijski procesi so vse izrazitejši
(predvsem na kmetijskem in političnem področju), globa-
lizacije znanja in znanosti se širi, potrebno je timsko delo
in tesno znanstveno sodelovanje oziroma usklajevanje
visokošolskih sistemov in študijskih programov na različ-
nih področjih in različnih nivojih delovanja.
Kot rezultat teh in drugih izzivov in sprememb se je v
Evropi s podpisom dokumenta Magna Charta Universi-
tatum v Bologni leta 1988 tudi dejansko začela pobuda
za razširitev sodelovanja med univerzami in usklajevanje
evropskih nacionalnih sistemov visokošolskega izobraže-
vanja na temelju skupnih vrednosti in principov. V letu
1999, ko je 29 ministrov evropskih držav podpisalo bo-
lonjsko deklaracijo, pa se je dejansko začel t. i. bolonjski
proces oziroma izgradnja skupnega evropskega prostora
visokošolskega izobraževanja. Bistvo bolonjskega proce-
sa je večja kakovost in izenačenost študijskih programov,
ekvivalentnost učnih programov in akademskih stopenj
(diplom), večja mobilnost članov akademske skupnosti
in državljanov na enotnem evropskem trgu dela in tesna
povezanost izobraževanja in znanosti z zahtevami gospo-
darstva in družbe.
S podpisom bolonjske deklaracije v Berlinu septem-
bra 2003 se je temu procesu pridružila tudi Črna gora.
S sprejetjem Zakona o visokošolskem izobraževanju,
2
Statuta Univerze Črne gore
3
in vrste drugih dokumentov
in predpisov je bil ustvarjen normativni okvir za defi-
niranje nove strukture visokošolskega izobraževalnega
sistema in nove organizacijske strukture Univerze Črne
gore, kot enkratnega organizacijskega, pravnega in izob-
raževalnega subjekta, za preoblikovanje študijskih pro-
gramov ter nov način vrednotenja in ocenjevanja dela v
skladu z evropskimi merili in standardi. S šolskim letom
2004/2005 so se predavanja na črnogorski univerzi za-
čela odvijati v duhu temeljnih principov in priporočil
bolonjske deklaracije, s čimer se je nacionalni sistem
Črne gore tudi dejansko vključil v ustvarjanje enotnega
evropskega prostora visokega šolstva.
Rezultati sprememb so na Univerzi Črne gore že vidni,
pozitivni učinki in usmeritve pa so: povečanje števila
študentov in zaposlenih, nastajanje novih fakultet in štu-
dijskih programov, še posebej na področjih uporabnih in
poslovnih znanosti kot tudi povečanje mobilnosti članov
akademske skupnosti. Poleg tega se je povečala tudi pre-
hodnost in učinkovitost študija, kar je, seveda, zelo po-
membna kakovost reformirane Univerze.
VISOKO[OLSKE KNJIŽNICE –
SPREMEMBE
V svetu sta se zmeraj cenila in izpostavljala položaj in
vloga visokošolskih knjižnic, tako da sta se pogosto po
odnosu do knjižnice ocenjevala značaj in učinkovitost
same univerze. Osnovna vloga knjižnic je podpirati
znanstveno-izobraževalno in znanstvenoraziskovalno
delo akademske skupnosti, zato so s svojo organizacijo,
načinom dela in razvojem v Evropi in Ameriki običaj-
no spremljale organizacijski model in razvoj matičnih
visokošolskih institucij in univerz. Knjižnične službe in
storitve v sestavi visokega izobraževanja so se spremenile
toliko, kolikor so se menjali številni dejavniki v okolju, v
katerem so neposredno delovale, oziroma toliko, kolikor
so se razvijale in spreminjale njihove matične ustanove in
univerze.
O njihovi tradicionalni vlogi nabave, organiziranja, posre-
dovanja in shranjevanja zapisanega znanja in informacij
ter o razvoju in izpopolnjevanju služb in storitev v skladu
s potrebami znanstvenoraziskovalne skupnosti in družbe-
no-tehnoloških sprememb se lahko govori vse do osem-
desetih let prejšnjega stoletja, ko se začnejo v pogojih
vse hitrejših, pogosto tudi radikalnih sprememb bistveno
spreminjati v vseh vidikih delovanja, kar je danes, med
drugim, njihova najbolj prepoznavna značilnost. Soočene
s hiperprodukcijo in novimi oblikami znanja (elektronsko
založništvo, odprti arhivi itd.), z organizacijo, selekcijo in
novimi možnostmi sodobnih informacijskih tehnologij z
ene strani, z novimi metodami izobraževanja (učenje na
daljavo, samostojno in vseživljenjsko učenje, ustvarjalno
učenje) in vedno bolj raznovrstnimi in zahtevnimi vrstami
uporabnikov (starejši, tujci, telesno prizadeti itd.) z druge
strani, knjižnice menjajo svojo dosedanjo vlogo, oblike,
metode in cilje svojega delovanja. Aktivneje se vključuje-
jo v sam znanstvenoraziskovalni proces in proces učenja,
poučevanja in raziskovanja. S prevzemanjem nove vloge
ter s ponudbo novih proizvodov in storitev (pomoč pri
učenju in raziskovanju, informacijsko opismenjevanje,
organizacija, vrednotenje in selekcija virov informacij,