OZ 2006/1-2

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2

teologijo, čeprav so mnogi delovali zunaj Slovenije in ob-

javljali v tujih jezikih, saj slovenski spisi ne bi naleteli na

dovolj velik odmev. Sprememba je nastala šele z ustanovit-

vijo teološke fakultete v okviru nove ljubljanske univerze

leta 1919, ko je začel izhajati Bogoslovni vestnik in raz-

lične knjige v okviru Bogoslovne akademije, zlasti učbe-

niki. Oboje je imelo predhodnico v izdajah mariborskih

bogoslovnih profesorjev, ki so še v avstrijski dobi izdajali

revijo Voditelj v bogoslovnih vedah, v katero so pisali tudi

kranjski in goriški teologi. Marsikatero njihovo delo je že

vpisano v sistem COBISS, še več pa jih bo odslej, ko se

vključuje tudi semeniška knjižnica.

: Radi se pohvalimo, da smo se Slovenci zelo podvi-

zali s prevodom Biblije in prehiteli mnoge, veliko večje

narode. Zgodovina bibličnih prevodov odkriva celo gale-

rijo imen in za nekatera med njimi skoraj ni znano, da so

povezana tudi s tem delom – npr. Kumerdej. Tudi v sodo-

bni “bibliologiji” imajo Slovenci vidno mesto. Popular-

nost knjige Da Vincijeva šifra pa ne priča ravno o kakšni

svetopisemski razgledanosti slovenske javnosti. Katere

pomene, poleg verskih, razkriva poglobljeno ukvarjanje z

Biblijo?

Smolik

: Zanimiv je podatek, da so katoliški prevajalci

t.i. Japljevega Svetega pisma ob koncu 18. st. opravljali

svoje delo tudi ob pomoči bibličnih izdaj, ki so bile takrat

(in so še sedaj) v semeniški knjižnici. Nekaj bibličnih

komentarjev v latinščini slovenskih avtorjev je izšlo tudi

pozneje, glede slovenskih poljudnih spisov pa ne smemo

prezreti v velikih nakladah izdanih, družinam namenjenih

komentiranih in s slikami opremljenih zvezkov mohor-

skih Zgodb svetega pisma, delo tudi sicer splošno znanih

Frančiška Lampeta in po njegovi smrti Janeza Evange-

lista Kreka. Pozneje tako množične izdaje niso bile več

mogoče tja do zadnjih desetletij 20. st. Najbrž je tudi

zato bolj razumljivo, da mnogi iščejo takšne izdaje, ki jih

omenjate v vprašanju.

: Knjige, ki laičnega obiskovalca cerkvenih knjižnic

takoj očarajo s svojo zunanjo podobo, so misali in psal-

terji. Kot profesor liturgike jih bolje poznate od drugih in

nam lahko poveste, ali so te knjige tudi tako pomembne,

kot so lepe.

Smolik

: Omenjeni knjigi sta seveda nujni za katoliško

bogoslužje. Zdaj je to v slovenščini, zato so stari latinski

rokopisni in tiskani priročniki bolj lepotno kot vsebinsko

zanimivi. Ne smemo pa pozabiti, da so jih nekoč tako

lepo izdelovali zaradi dragocene vsebine beril, molitev in

spevov: tudi preko vida in tipa so vplivali na udeležence

bogoslužja, ki latinščine po večini niso razumeli.

: S tisoči zborov smo Slovenci “pevski narod” in vaše

raziskovanje vsebin slovenskih cerkvenih pesmi je za-

nimivo za širok krog ljudi. Lahko si predstavljamo, da je

cerkev stoletja omogočala “pretakanje” glasbe, kar danes

zagotavljajo t. i. elektronski mediji. Ali so bile zaradi

pogostih romanj v preteklih stoletjih prevzete tuje vsebine

tudi v slovenske cerkvene pesmi?

Smolik

: Res sem za teološko doktorsko disertacijo (obra-

njeno leta 1963) raziskoval besedila (ne napeve) starih

slovenskih cerkvenih pesmi do leta 1800, a to ni bila

muzikološka razprava o petju v naših cerkvah, še manj

o petju po domovih. Večinoma neznani ustvarjalci teh

pesmi so seveda povzemali vsebino latinskih liturgičnih

spevov za posamezne dobe cerkvenega leta, izjemno veli-

ko pa takih v čast Mariji. Naši protestanti so nekoč delali

prav tako, vendar se njihove prepesnitve tujih pesmi med

našimi ljudmi niso obdržale; so pa prvi zapisali in natis-

nili nekaj besedil srednjeveških pesmi, ki jih – nekatere

– pojemo še zdaj.

: Sestavili ste zgodovino Mohorjeve družbe. Kot celj-

ski dijak sem v Zidanškovi ulici pogosto zavil v knjigar-

no, ki jo je imel oče sošolca Mikelna, medtem ko je druš-

čina z denarjem okupirala sosednjo slaščičarno. Danes

je presenetljivo, da Mohorjeva družba še vedno uspeva

ohranjati kulturno poslanstvo, drugim založbam pa se

menda to ne izplača več. Je pri slovenski knjigi prevladal

zgolj poslovni izračun in kaj se ji v takih razmerah obeta

v prihodnje?

Smolik

: Zgodovino Mohorjeve družbe smo pisali trije:

celovško je opisal dr. Valentin Inzko, goriško dr. Branko

Marušič, meni je pripadla vloga koordinatorja in opiso-

valca dobe t. i. celjske Mohorjeve. Za celovito podobo

zlasti najnovejšega obdobja bi bilo treba napisati še mar-

sikaj, kar pa takrat ni bilo mogoče. Sedanje tri mohorske

“sestre” so izdale že nekaj knjig v sozaložbi vseh treh,

prav tako kot omenjeno zgodovino. Različna družbena

in gospodarska okolja, v katerih živijo tri Mohorjeve, pa

še vedno terjajo, da vsaka posebej izda prilagojeno redno

zbirko z letnim Koledarjem in Večernicami. Obe več kot

stoletni zbirki sta še vedno priljubljeni, posnemajo jih

tudi nekatere novejše založbe. Seveda pa tudi vse tri Mo-

horjeve ne dosegajo naklade nad 70.000 izvodov z začet-

ka 20. st. Knjižni trg je preplavljen s knjigami vseh vrst,

ljubezen do branja pa je tudi marsikje upadla.

: Najin pogovor teče ob okrogli mizi o vključevanju

cerkvenih knjižnic z redkimi knjigami v sistem COBISS.

V knjižnici pod vašim skrbništvom se ta proces že odvija.

Drugod imajo deljena mnenja o takem projektu: eni si

želijo sodobne informacijske podpore za oživitev svojih

dragocenih zbirk, drugi gledajo bolj “muzejsko” in se jim

novi knjižničarski pristopi ne zdijo smiselni. Radi bi sli-

šali vaše mnenje, ki bo gotovo cenjeno pri enih in drugih.