OZ 2006/1-2

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2

odtis” ne uporablja za inkunabule, ampak za tiske do leta

1800. Inkunabule so namreč še pogosto brez naslovnice,

paginacije, signature itd. Če gre za goli tisk, je težko do-

ločiti, kaj je naslovnica. Po letu 1500 pa postane tiskanje

že veliko bolj standardizirano.

Eva Kodri~: Statusna vpra{anja

Prvi sklop vprašanj, ki jih moramo rešiti, zadeva formalni

problem vključevanja cerkvenih knjižnic v sistem CO-

BISS. To samo po sebi sicer ni problem, saj so cerkvene

knjižnice tipološko specialne knjižnice, toda po statusu so

zasebne knjižnice. Gre torej za zasebne specialne knjižni-

ce, ki v okviru nacionalnega bibliografskega sistema želi-

jo vstopiti v javni sistem. Pod kakšnimi pogoji se to lahko

dogodi, piše v zakonu o knjižničarstvu. Vemo, da morajo

upoštevati veljavne standarde in plačevati članarino za

sistem COBISS. Problem je ta, da samostanske in cerkve-

ne knjižnice hranijo relativno veliko količino gradiva, ki

ga pojmujemo kot kulturno dediščino ali je razglašeno za

kulturni spomenik.

Drugi sklop problemov zajema katalogizacijo, kjer ni

jasno niti to, po katerih katalogizacijskih pravilih naj bi

obdelovali antikvarno gradivo, niti to, kako popravljati

zapise iz konverzije starega kataloga, in še mnogo drugih

stvari. Mislim, da bi se ta vprašanja morala urejati na

komisiji za katalogizacijo v okviru ZBDS.

Tretji sklop predstavlja vprašanje, kako vključiti bibli-

ografske zapise za staro gradivo, ki je kulturna dediš-

čina in se nahaja v zasebnih cerkvenih in samostanskih

knjižnicah, v vzajemni bibliografski sistem. Na to je zelo

pragmatično opozorila s svojimi vprašanji že Slovenska

škofovska konferenca. Dr. Benedika bi prosila, da se

oglasi v Centru za razvoj knjižnic v NUK-u, kjer bi lahko

marsikatero odprto vprašanje hitro razjasnili z določili

zakonov.

Primer zaposlovanja je preprost: kot privatne knjižni-

ce lahko cerkvene knjižnice zaposlijo kogar koli pod

kakšnimi koli pogoji, razen v primeru, ko želijo vstopiti

v vzajemni bibliografski sistem. V tem primeru zakon

postavlja določene pogoje: licenco itd. Ker pa vemo, da

kulturni spomeniki niso le obveza lastnika, ki mora zanj

skrbeti, ampak tudi države, ki mora zagotoviti, da so pri-

merno oskrbovani, bi bilo nujno, da bi naslovili ustrezno

zahtevo na Ministrstvo za kulturo. Tukaj zelo pogrešam

ljudi s tega ministrstva, ki se ukvarjajo s premično kultur-

no dediščino. Stvari bi se morali lotiti s skupnimi močmi.

Nujno je treba obdelati omenjenih 133.000 enot v cerkve-

nih knjižnicah, kar pa je možno le pod pogojem, če bodo

lastniki s tem soglašali. Brez njihovega privoljenja ne

moremo vstopiti v te knjižnice.

Iz izkušenj vemo, da ljudje iz Ministrstva za kulturo, za-

dolženi za kulturno dediščino, nimajo prav naklonjenega

odnosa do knjige. Vedeti je treba, da je prvi sistematični

pregled samostanskih knjižnic pri nas nastal pred petimi

leti na pobudo koncerna Volkswagen, ne pa ministrstva

ali cerkvenih institucij. Nemci so hoteli pridobiti opis

nemških fondov zunaj nemške države (tega gradiva je v

naših cerkvenih knjižnicah zelo veliko) in na ta način smo

tudi mi dobili osnovne podatke o obravnavanih knjižni-

cah. Dotaknili smo se retrokonverzije starega kataloga, ki

je bila prav tako izdelana s tujo pomočjo, saj je 50 odstot-

kov sredstev prispevala fondacija Soros. Vse kaže, da na

tem področju nimamo kakšne močne državne podpore.

Tomaž Seljak: Država mora poskrbeti za kul-

turne spomenike

Govoril bom o izvedljivosti obravnavanega projekta. V

sistemu COBISS manjkajo šolske in cerkvene knjižnice,

vendar je šolskih knjižnic kakšnih 600, pri cerkvenih pa

se pogovarjamo o 21 knjižnicah. Problem torej količinsko

ni primerljiv. Z vidika dela, ki odpade na IZUM, je števil-

ka 21 knjižnic obvladljiva in če bi bili izpolnjeni vsi po-

goji, bi jih lahko v enem letu vključili v sistem COBISS.

Čisto nekaj drugega je 600 šolskih knjižnic.

Pri izvedljivosti se moramo ustaviti pri navezi bibliotekar

– področni strokovnjak. Ali sploh imamo kadrovske vire,

ki jih za ta projekt potrebujemo? Če jih imamo, se moramo

dogovoriti, kako jih najbolje izkoristiti, če pa jih nimamo,

moramo rešiti vprašanje, kako do njih priti in kako jih

usposobiti. Potreben je čas, ampak tega je bilo že doslej

čisto dovolj, pa problema nismo rešili. Kako izkoristiti po-

dročne strokovnjake, ki jih danes imamo in ki imajo kata-

loge v računalniško nečitljivih medijih? Čez leta ti “kata-

logi” ne bodo več dosegljivi in to je “alarm”, ki ga je treba

sprožiti. Kako bogato znanje v glavah teh ljudi spraviti v

obliko in medij, ki bo dostopen tudi našim zanamcem?

Pri bibliotekarjih je spet številka 21 tista, s katero imamo

opravka. Če upoštevamo, da nekaj takih bibliotekarjev že

imamo, gre dejansko za še manjše število. Usposabljanje

takšne skupine ne bi smel biti pretiran problem, če odmis-

limo vprašanje financiranja. Vprašanje pa je, ali znamo

te ljudi usposobiti? Ali vemo, kaj vse morajo znati? Ali

imamo dorečena katalogizacijska pravila, po katerih se

morajo ti ljudje ravnati pri svojem delu? O tem je bilo

danes veliko povedanega. Gre za nalogo knjižničarske

stroke, da ta pravila doreče in usposobi ljudi za obdelo-

vanje starega gradiva.

Cel ta proces je treba podpreti z ustrezno računalniško

opremo, ki spet ni ne vem kakšna investicija v primerjavi

z obsegom opreme, ki jo kupujejo raziskovalni laboratori-

ji itd. Gre dejansko za zanemarljiv delež sredstev.