OZ 2006/1-2

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2

Dr. Tatjana Aparac-Jelušić, ki predava v Osijeku in Zadru,

nas je obvestila, da začenjajo z bolonjskim drugostopenj-

skim študijem o starem gradivu. Morda bi lahko naredili

kaj skupnega?

Profil, o katerem se pogovarjamo, nedvomno zahteva

drugačno izhodišče, kot je profil splošnega knjižničarja

(potrebno je poznavanje latinščine, nemščine itd.). Mož-

nost bi bila v kombinaciji z oddelkom za klasično filolo-

gijo, čeprav je bolonjska reforma ukinila dvopredmetni

študij. Študent pa bo imel možnost vpisovanja izbirnih

predmetov. Kombinacija bi bila možna tudi z oddelkom

za zgodovino. Če bi bila okrogla miza dve leti prej, bi te

možnosti lahko vključili v akreditacijo.

Igor Brbre: Mednarodni standardi obdelave

starih redkih knjig

Predstavil bom nekaj razlogov, zakaj sploh katalogizirati

stare redke knjige. Nato bom govoril o mednarodnih

standardih na tem področju in se pri tem omejil na anglo-

ameriško prakso, ki je v svetu najbolj razširjena. Ker je

uporaba anglo-ameriških pravil tako pogosta, se ta tudi

najhitreje razvijajo in vsaka nova izdaja prinaša kup spre-

memb in dopolnitev.

Nihče ni omenil nevarnosti, ki prežijo, če gradivo v knjiž-

nici ni katalogizirano. Ogromno gradiva je skritega ali

točneje – izgubljenega. Včasih vemo, kdo vse brska po

zbirkah, včasih pa glede tega ni pregleda in marsikaj iz

zbirk izgine. Najboljša zaščita je katalogizacija.

Glavni razlog katalogizacije pa seveda ostaja dostopnost

gradiva za strokovnjake in druge uporabnike. Jasno je,

da se je treba dogovoriti o obsegu dostopa in izposoje,

saj je varnostno tveganje pri redkih knjigah vedno pri-

sotno.

Sedaj je ogromno odvisno od “katalogov”, ki jih imajo

kuratorji zbirk v svojih glavah. Ob vsem dolžnem spo-

štovanju je tak pristop lahkomiseln, saj človek iz tega ali

onega razloga zapusti institucijo in težave so tukaj. Prav

ob pomoči kuratorjev je treba vzpostaviti formalne kata-

loge, ki jih lahko nato nadgrajujemo.

Neobdelane zbirke so za javnost popolna neznanka in ni

mogoče računati, da bodo deležne potrebne gmotne pod-

pore. In navsezadnje se lahko zgodi, da za javni denar

kupujemo redke knjige, ki nekje v Sloveniji že obstajajo,

pa tega nihče ne ve.

Obdelava je tudi nujen prvi korak pri zaščiti dragocenega

gradiva, pri katerem že teče proces nepovratnega propa-

danja.

Bibliografski opis redkih knjig je oblikovan za povsem

drugačne namene kot opis sodobnih informacijskih virov.

Stare knjige so v bistvu artefakti in iz tega razloga morajo

biti opisane na specifičen način. Zabeležene morajo biti

značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih kopij iste-

ga dela. Namen bibliografskega opisa pa je tudi razjasni-

tev neke tradicije, okoliščin, vloge oseb itd. Katalogiza-

cija redkih knjig pomeni popoln bibliografski opis enote,

vključno s transkripcijo naslovne strani. Glavna razlika v

primerjavi z opisom navadnega gradiva je veliko število

opomb. Pri tem se običajno uporabljajo specifični nabori

opisnih pravil, ki so značilna za te vrste gradiva.

Čemu posebna katalogizacijska pravila za redke knjige,

če vemo, da pravila za obdelavo monografij že obstajajo?

Najprej je s tem omogočena natančna identifikacija knjig

na osnovi značilnosti, ki se nanašajo zgolj na dela ali

besedila, ki jih vsebujejo. Nadalje upravičujejo in pojas-

njujejo dostopne elemente, ki uporabniku omogočajo, da

identificira knjige z določenimi intelektualnimi in fizič-

nimi značilnostmi. Temeljna razlika med splošnimi kata-

logizacijskimi pravili in pravili za katalogizacijo redkih

knjig je v predmetu opisa. Redke knjige so tisto gradivo,

ki je nastalo v obdobju ročnega tiska (pred letom 1801) in

z uporabo tehnik, ki so bile značilne za tisti čas.

Na praktični ravni obstajajo štiri temeljne razlike med

pravili za katalogizacijo redkih knjig in splošnimi pravili

za katalogizacijo:

• transkripcija elementov z naslovne strani, izražena v

popolnosti transkripcije in v številu bistvenih elemen-

tov;

• format in obseg, kjer pride do izraza beleženje oznak,

ki so jih uporabljali za sestavljanje ročnih tiskov;

• opombe, pri katerih so v ospredju opombe o opisova-

nem izvodu, opisi iz bibliografij, informacije o veza-

vah, izvoru, posvetilih itd.;

• dodatni dostopni elementi v posebnih poljih za ozna-

čevanje darovalca, načina vezave in drugih značil-

nostih, ki v klasičnih katalogih niso iskalna polja, ter

dodatno še predmetne oznake iz specializiranih tezav-

rov.

V anglo-ameriški katalogizacijski praksi se intenzivno

ukvarjajo z izpopolnjevanjem pravil za redke knjige, kar

je razvidno iz historijata:

• 1967 – AACR1, 8. poglavje o inkunabulah;

• 1978 – AACR2, 2. poglavje o redkih knjigah in 4. po-

glavje o rokopisih;

• 1980 – ISBD(A), pravilnik za bibliografski opis sta-

rejših monografskih publikacij;

• 1980 – ugotovljena potreba po enotnem pravilniku,

ki bi temeljil na AACR2 in bi katalogizacijo redkega