36 / 70
32
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2
Na podlagi dosedanje prakse podajam svoje osebne pred-
loge za rešitev tega zelo velikega problema pri katalogi-
zaciji:
• Zaželena ali kar nujna bi bila odločitev na nacional-
ni ravni, da se lahko zavestno naredi nov zapis, če
katalogizator po podatkih v zapisu v vzajemni bazi
ne more vedeti zagotovo, ali ta zapis ustreza njegovi
knjigi – ta novi zapis naj ne bi dobil statusa duplikata
(tudi če bi se čez čas ugotovilo, da gre za duplikat),
pač pa naj bi bila oba zapisa v določenem (pod)polju
povezana med seboj.
• Izoblikovati se mora sodelovanje med knjižnicami,
seveda na prvem mestu z NUK-om (ki je lastnik t.i.
retrozapisov in tudi precejšnjega dela preostalih za-
pisov za antikvarno gradivo); katalogizator druge
knjižnice, ki ima problem z identifikacijo knjige, naj
bi imel možnost poklicati v NUK in prositi, da se tam
s knjigo v roki zapis popravi in dopolni po danes za-
htevanih standardih (formalno in vsebinsko) – glede
na veliko število zapisov in izjemno velik fond starega
gradiva v NUK bi to verjetno zahtevalo enega delavca
s polnim delovnim časom.
• Enako načelo sodelovanja in medsebojne pomoči naj
bi seveda veljalo med vsemi drugimi knjižnicami.
Na koncu bi se rada zahvalila Peru Šobotu za pomoč pri
pripravi predstavitve.
Jakob Emer{i~: Moje delo v ptujski minoritski
knjižnici
Govoril bom o knjižnici minoritskega samostana na Ptu-
ju, ki obstaja verjetno od leta 1239 in bi morala po pri-
čakovanjih vsebovati marsikatero dragoceno delo, vendar
pa je zaradi pomanjkanja temeljnega kataloga neznana
tako širši kot strokovni javnosti. Ko nas je pred tremi leti
IZUM vzpodbudil k sodelovanju v sistemu COBISS – ta-
krat sem se namreč upokojil – sem se preselil iz domoz-
nanstva v minoritsko knjižnico. Razen z domoznanstvom
sem se ukvarjal tudi s teološkimi in zgodovinskimi za-
devami ter obdeloval članke s teh področij, zato mi novo
področje ni bilo tuje. Sedaj delam 3 do 4 ure dnevno.
Tudi minoritsko knjižnico sestavljata dve zbirki: “stara”
knjižnica in priročna knjižnica provincialata. Z dragoceno
“staro” knjižnico sem se ukvarjal že v prejšnjih letih, toda
zgolj z vidika splošne zgodovine. V tej knjižnici obstaja
pomanjkljiv inventarni katalog iz leta 1953. Leta 1951 so
knjižnico zaščitili kot kulturni spomenik, zato so v štu-
dijski knjižnici natipkali omenjeni katalog, vendar je bila
sestavljalka polpismena. Obstaja pa še starejši katalog iz
leta 1833 ter še dva manjša zvezka iz časa Jožefa II. Na
podlagi vsega tega sem skušal identificirati starejše gra-
divo.
Sedaj z računalnikom vnašam gradivo priročne knjižnice,
od koder pa bi marsikatero knjigo lahko prenesli v “sta-
ro” knjižnico. Priročna knjižnica šteje okoli 10.000 enot.
Doslej sem jih obdelal okoli 6.600. Ko sem poslušal ko-
legico Majdo, sem se zamislil, saj sam ne premorem niti
telefona in se seveda ne morem kaj prida posvetovati z
drugimi knjižničarji. Doslej sem kreiral 1.000 novih za-
pisov, a tudi za prevzete zapise vidim, da bi jih bilo treba
temeljito pretresti, saj njihovi kreatorji niso imeli pojma o
teologiji. Zato sem moral veliko posegati tudi v preostalih
5.000 zapisov. Če bi se hotel usklajevati, bi porabil še
veliko več časa, zato sem rajši sam dopisal manjkajoče.
V omenjeni priročni knjižnici lahko pričakujem vsaj še
1.000 enot – predvsem teoloških in tujih del, za katere bo
treba narediti nove zapise.
Treba bo začeti tudi z najtežavnejšim delom v “stari”
minoritski knjižnici, kjer ima gradivo v povprečju letnico
natisa okoli 1750. Na novo bo treba kreirati zapise vsaj za
tretjino, če ne celo za dve tretjini gradiva. Takrat bo treba
ogromno iskati po referencah.
Treba se bo lotiti tudi obdelave kakšnih 1.000 rokopisnih
fragmentov, o čemer še nihče ni spregovoril. Na Ptuju je
bil najden Teodozijev zakonik iz 9. ali 10. stoletja. Bomo
te rokopise reševali v sklopu knjižnic ali v sklopu arhi-
vov?
Nič nismo govorili o župnijskih knjižnicah, ki tudi lahko
ogromno prispevajo k podobi naše preteklosti in naše
sedanjosti. Slej kot prej bo treba preseči stare razmejitve
na “naše” in “vaše” knjižnice in jih vse skupaj razume-
ti skladno z njihovim poslanstvom – kot “luč, ki sveti
vsem”!
Dr. Marjan Smolik: Semeni{ka knjižnica v
Ljubljani
Ker je bilo o naši semeniški knjižnici že veliko povedane-
ga, bi opozoril le še na nekaj elementov, ki sestavljajo po-
jem “semeniška knjižnica”. Večina si predstavlja le staro
baročno dvorano. V njej so starejše knjige – najmlajše so
stare preko 150 let, saj se fond zaključuje z letom 1840,
ko je bil napisan tudi katalog, ki je še vedno v uporabi.
Katalog je pomanjkljiv, saj so katalogizatorji popisali
naslovnico, niso pa opazili, da je v nadaljevanju dodanih
še pet ali šest knjig ali drobnejših besedil. Precej tega sem
dopolnil že sam.
Precej stvari v katalog sploh ni bilo vnesenih, saj ni šlo več
za javno knjižnico, ampak za knjižnico bogoslovcev. Bo-
goslovna šola se je kasneje z ustanovitvijo univerze izločila
iz hiše in je na novi lokaciji nastala teološka knjižnica.
Precej knjig pa je bilo zgolj deponiranih po drugih sobah in