OZ 2006/1-2

34 / 70

30 ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2
Dr. Mihael Glavan: Kulturna dedi{~ina v cer-
kvenih knjižnicah
Za začetek bi poudaril obseg gradiva, o čemer je govoril
Stane Bahor; v Sloveniji je približno ena večja knjižnica
s 150.000 enotami gradiva, ki spadajo v kulturno dediš-
čino. V upravno regulativo se ne bom spuščal, čeprav je
pomembna. Glede tega ni bil omenjen Register nepre-
mične kulturne dediščine. Zakonodaja je vedno le okvirna
in se vedno sklicuje na to, da je pregled podan v registru,
kar je povezano s temeljnim vprašanjem, kako se upravlja
s tem gradivom.
Upravljanje vključuje vrsto temeljnih zadev. Prvo je
vprašanje, ali se s fondom upravlja kot z zaključeno ali
kot z živo, dopolnjujočo se celoto. Ali je historični del z
značajem kulturne dediščine ali spomenika neka celota,
ki jo obravnavamo posebej, ali je v soupravljanju – ne le
administrativnem, ampak tudi vsebinskem – kar pomeni
gradnjo, dopolnjevanje, obdelavo, izposojo, informiranje,
obiskovanje, razstavljanje, razmnoževanje, digitalizacijo?
Upravljanje je torej vse, kar se z gradivom dogaja. Sedaj
pri starih redkih knjigah prevladujejo historične “kapsule”
znotraj celotnih knjižnic, ali pa so kar celovito vključene
v siceršnje knjižnično gradivo.
Na obravnavano gradivo moramo vedno pogledati z ne-
kega objektivnega vidika. Gre namreč za gradivo, ki ima
posebno duhovno, kulturno-zgodovinsko vrednost. Te
knjige so pomembne zaradi vsebine in same po sebi ne bi
pomenile ničesar, če ne bi vplivale na človeka, kadar jih
bere in prevaja. Vprašanje je torej, v kakšnem merilu to
gradivo še živi in deluje na ljudi ter kako pomembno in
zanimivo je tudi za širšo narodno in mednarodno skup-
nost.
Pravilno upravljanje vključuje še ravnanje z gradivom,
varovanje, sortiranje, dajanje na vpogled itd. Zajema pa
tudi vključevanje tega gradiva v knjižnični informacijski
sistem države in v meddržavne sisteme. Le v tem smislu
gradivo lahko deluje s svojo vsebino, kar mu daje po-
men. Če bi te knjige zgolj gledali kot serije artefaktov na
policah, bi bilo to čisto nekaj drugega, ampak knjige niso
namenjene takšni rabi.
Naj to ilustriram z našim Kopernikom pred nekaj meseci, ko
so odkrili, da gre za prvo izdajo knjige. Ker je bila informa-
cija v katalogu napačna – letnica je bila kodirana narobe – je
gradivo “spalo” in ni moglo “delovati” v svoji pravi funkciji.
To je pravi opozorilni primer, ko gre za stare redke knjige.
Dr. Benedik je omenil kadre, ki delajo s tem gradivom.
Njegova vizija, da bi bil bibliotekar vsestransko izobra-
žen, je domala neuresničljiva. Mislim, da je v današnjem
času dovolj, da imamo človeka z visokošolsko izobrazbo,
ki je sposoben po strokovnih navodilih prepoznavati se-
stavine tega gradiva in jih pravilno vnašati v omrežje. Ni
toliko pomembno, da ima celovito teološko, filozofsko
in jezikovno znanje. Da ne bo pomote – seveda je takšno
znanje zelo zaželeno in bi mu bilo pri delu v veliko po-
moč, a nikogar ne bo, ki bi vse to znal. Mora pa znati
delovati po strokovnih načelih, ki izhajajo iz programske
osnove, povezane s katalogizacijo antikvitet. Možno bi
bilo, da bi v vsaki od ustanov, kjer te knjižnice delujejo,
deloval po en takšen strokovnjak.
Za zaključek mislim, da bi morali ta vprašanja v Sloveniji
urediti čim prej, saj je v razmerju s sosednjimi evropski-
mi državami položaj zelo slab. V naš oddelek prihajajo
kolegi iz drugih držav in povedo, kako so drugod našli
tako ljudi kot finančna sredstva, do so v sisteme vključili
tudi svoje specialne cerkvene knjižnice. Pri nas pa imamo
težave tudi z drugimi historičnimi specialnimi knjižnica-
mi, vendar je tega na drugih področjih bistveno manj kot
na cerkvenem področju.
Prepričan sem, da bodo zastavljene aktivnosti pomagale,
da bomo odslej ta vprašanja hitreje reševali.
Majda Tomaži~: Izku{nje z vklju~evanjem cer-
kvenih knjižnic v sistemu COBISS s posebnim
poudarkom na semeni{ki knjižnici
Spomladi 2005 je oživela pobuda za vključitev semeni-
ške knjižnice v ki sta jo podala ZRC SAZU
(Jože Faganel in mag. Luka Vidmar) in ljubljanska nad-
škofija (dr. Marijan Smolik in nadškof msgr. Alojz Uran),
sprejela pa Majda Tomažič (Narodni muzej Slovenije) in
IZUM (mag. Pero Šobot, dr. Marta Seljak in mag. Tomaž
Seljak). Sprejet je bil dogovor o sodelovanju in odloči-
tev o začetku načrtnega, strokovnega in kvalitetnega
popisa dragocenega knjižnega in rokopisnega gradiva.
Ker gre v semeniški knjižnici za premično kulturno de-
diščino, je bil ob njeni prošnji za vključitev v
sprejet nov strokovni naziv v kategoriji “specialnih knjiž-
nic”, to je “specialne knjižnice – kulturna dediščina”.
V to kategorijo knjižnic bodo uvrščene vse slovenske
starodavne knjižnice.
Naj najprej na primeru pokažem princip sodelovanja med
knjižnicami v vzajemni bazi .
Za primer bom vzela zapis COBISS/OPAC
ID=36822016, ki ga je naredila Jasna Hrovat v NUK-u že
leta 1993 in se nanaša na Japljevo izdajo svetega pisma
1791–1802. Že pred leti sva skupaj nadgradili prvotni za-
pis. V NUK-u so ugotovili, da je delo izšlo v osmih zvez-
kih in v enajstih kosih in iz tega podatka sedaj izhajajo
vse druge knjižnice. Za primerjanje podatkov, s katerimi