OZ 2006/1-2

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2

razpolaga posamezna knjižnica, s podatki, ki so na voljo

v zapisu, je potrebna velika temeljitost ter veliko dodat-

nega znanja – tudi mnogih sodelavcev. Vsaka knjižnica

namreč o svojem izvodu dodaja podatke, ki dopolnjujejo

sliko o celoti. Zapisu je dodanih tudi nekaj slik kot pri-

mer morda “novega pristopa” pri katalogizaciji, kar bi

bilo zelo dobrodošlo (zlasti pri obdelavi antikvarnega

gradiva), ker je možnost primerjave posameznih izvodov,

predvsem njihovih naslovnih strani, takojšnja. Iz zapisa je

tudi razviden seznam vseh knjižnic, ki so omenjeno izda-

jo Svetega pisma že vnesle v vzajemno bazo

COBIB.SI;

semeniške knjižnice še ni na njem, ker se “naš

Japelj” nahaja v “corpus separatum”, ki ga še nisem za-

čela obdelovati. Ko pride na vrsto, bom ta obstoječi zapis

samo še nadgradila z našimi podatki, pa tudi morda z

“našimi posebnostmi”.

Tako naj bi bile v principu obdelane vse knjige v Sloveni-

ji – “en zapis za en naslov”. Na ta način nastaja zelo dra-

gocen vseslovenski katalog, ki združuje podatke o vsem

knjižnem in neknjižnem gradivu na enem mestu. Seveda

nastajajo tudi duplikati, vendar se vsi trudimo, da bi jih

bilo čim manj.

Nekaj o samem delu v semeniški knjižnici. Jasno, najprej

je bilo treba kupiti kompletno računalniško in program-

sko opremo za nemoteno vnašanje gradiva ter pripomoč-

ke za sodobno opremo knjig. Pri tem odsvetujem vsakrš-

ne “prehodne variante” z listki ipd., takoj velja uporabiti

končno rešitev. Pri oblikovanju logotipa na nalepki je

celo sodeloval priznan slovenski slikar. Našli smo tudi

način, kako nalepko namestiti pri starih knjigah, kjer lep-

ljenje na knjigo ne pride v poštev; vlagam poseben listek,

na katerega nalepim nalepko. Del listka gleda “ven”, kar

pride zelo prav pri samem iskanju gradiva. Lahko samo

rečem, da se je vredno že pred samim začetkom vnašanja

pametno pomeniti.

Semeniška knjižnica ima štiri enote: “staro” knjižnico, ki

je zavarovana kot kulturni spomenik, “duhovno” knjiž-

nico, zbirko slovenskega verskega tiska in “cirilsko”

knjižnico. Skupna odločitev je bila, da začnemo z zbirko

slovenskega verskega tiska, ker je to slovenika, ki se še

vedno dopolnjuje, in ker je prav versko področje zelo za-

htevno za obdelavo.

Zbirka vsebuje tiske od Trubarja do najnovejših del,

vsega je okoli 7.000 enot. Urejena je po kronološkem

zaporedju, vendar tako, da so vse izdaje istega dela sku-

paj.

Trenutno katalogiziram antikvarno gradivo po ISBD(A)

(tiski do 1830 oziroma do 1850), ter novejše gradivo po

ISBD(M), serijske publikacije po ISBD(S) (priložnostno)

obdeluje kolegica, ki ima licenco za obdelavo tovrstnega

gradiva. V neprecenljivo pomoč mi je dr. Marijan Smolik,

ki to knjižnico vodi že več kot 50 let. Sama sem mate-

matik, zato se glede vsebinske obdelave, ki jo “zahteva”

teologija, nujno posvetujem z njim. Skupaj tudi rešujeva

in razrešujeva razne “stare” avtorje, vpise o lastništvu,

ekslibrise, provenience knjig idr., saj smo se odločili, da

popišemo vse pomembne in po svoje dragocene podatke,

ki so v marsikateri knjigi. Na tej podlagi bomo nekoč lah-

ko naredili sezname recimo donatorjev knjig, ki so sicer

razpršene po celi knjižnici.

Vsekakor je zelo

pomembno sodelovanje bibliotekar-

ja in področnega strokovnjaka

. To izkušnjo imam že

iz knjižnice Narodnega muzeja Slovenije, kjer sva z dr.

Anjo Dular (po osnovni izobrazbi arheologinjo) sedem let

“združevali” različno znanje in upam si reči, da na ta na-

čin naredili zelo veliko za dragoceno muzejsko knjižnico.

Za delo s cerkvenimi zbirkami se mi zdi nujno sodelova-

nje s klasičnim filologom, teologom in še s kom.

Problem so starejši zapisi, večinoma kreirani že pred

mnogimi leti, ki so ostali nedopolnjeni in nepopravljeni.

Pri vstopu v sistem COBISS so se mnoge knjižnice odlo-

čile za vnos kratkih zapisov, ki pa so danes včasih precej

problematični za identifikacijo s publikacijo, ki jo sam

trenutno obdeluješ.

Velik problem so zapisi z oznako NUK::RETRORK

ki so bili v skupno bazo vneseni kot rezultat skeniranja in

prepisovanja starih kataložnih listkov (brez knjige v roki).

V vzajemni bazi so sicer primerno označeni kot opozorilo

katalogizatorjem, se pa ocenjuje, da vseeno koristijo upo-

rabnikom.

Problem je, ker vsebujejo ti zapisi zelo malo

podatkov in še ti so pogosto narobe prepisani

, zato je

identifikacija s knjigo, ki jo obdelujejo v drugi knjižnici,

zelo negotova, in verjetno je tudi zato narejenih že precej

duplikatov.

Ta problem rešujem s sodelovanjem na osebni ravni; s

kolegico Jasno Hrovat iz NUK-a, ki je velik knjižničarski

strokovnjak, poleg tega pa klasična filologinja, se od-

lično ujameva pri tem delu. Večino antikvarnega gradiva

in večino knjig do leta 1900 je na mojo željo naročila in

nato sva skupaj “nadgrajevali” zapise. Pri obdelavi no-

vejših knjig, za katere zapisi niso več tako zelo problema-

tični (vendar je še vedno precej možnosti, da bibliotekar

prevzame napačen zapis zaradi nezadostnih podatkov),

ona naroči tudi njihov izvod, če si res ne upam prevzeti

zapisa. Velikokrat sva šele ob fizični primerjavi knjig iz

različnih institucij ugotovili, da sta natisa različna (in zato

potrebna različna zapisa). Velika verjetnost je, da bodo

šele raziskovalci, ki bodo knjige med seboj sistematično

primerjali, ugotovili, da sta različni knjigi vezani na en

zapis ali da je nov zapis narejen brez potrebe.