OZ 2006/4

165

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

evropske države, vključno z novimi članicami EU, pa po

vsem sodeč dajejo prednost drugim načinom mednarod-

nega vključevanja lastnih znanstvenih dosežkov, npr. v

baze

EBSCO

Scopus

ali v servis

DOAJ.

Videti je, da

Evropa čaka na najavljeno izdelavo evropskega citatne-

ga indeksa za humanistične znanosti, ki naj bi se potem

razširil na druga področja (Kiefer idr., 2004; Jeannin in

Devillard, 2002) V vmesnem obdobju se je v evropskih

državah zgodilo le nekaj eksperimentalnih poizkusov iz-

delave NCI, ki pa jih ne vzdržujejo in niso javno dostopni

(Winclawska, 1996; Votípková, 2002).

Zadnja leta so se pojavile tudi alternacije citatnih indek-

sov ISI. Njihovi izdajatelji imajo pretenzijo, da bi odpra-

vili določene slabosti proizvodov ISI. Ena teh slabosti je

nezadostna pozornost do MDR. Zato

Scopus,

ki ga proiz-

vaja

Elsevier,

indeksira bistveno večje število časopisov

zunaj kroga razvitih držav. Še bolj ustrežljiv v tem po-

gledu je

Google Scholar

proizvajalca

Google Inc.,

ki ima

še to prednost, da je dostop brezplačen. Vendar pa so pri-

čakovanja, da bi MDR svoje potrebe po evalvaciji lahko

zadovoljile z bazami, kot so

Scopus

Scholar,

neosno-

vana. Imena avtorjev, ki objavljajo v t. i. malih jezikih in

naslovi njihovih (citiranih) del, še posebej v

Scholarju,

so preplavljena z nedopustno velikim številom napak.

Razen tega nobena od omenjenih baz nima primernega

sistema javne kontrole kakovosti časopisov za indeksira-

nje, kakršen je recimo

Journal Citation Report.

Zato je še

prezgodaj govoriti o uporabi baz takšne vrste za praktično

evalvacijo, ki zahteva določeno točnost podatkov, pri-

merno posledicam za posameznike in za institucije, ki so

predmet evalvacije. Zanesljivost podatkov, ki prihajajo iz

MDR, je nizka tudi v citatnih indeksih ISI, izgledi za do-

seganje višje stopnje zanesljivosti v

Scopusu

Scholarju

pa so v bližnji prihodnosti še manjši.

PRIORITETE SISTEMA ZNANSTVENIH

INFORMACIJ V SRBIJI

Srbija vsekakor spada med majhne države v razvoju.

Obenem je država v tranziciji, v kateri se odvija trans-

formacija akademskega sektorja. Države, ki so v takšnem

položaju, imajo v znanosti tipične prioritete, ne glede na

to, ali so prepoznane na politični ravni in opredeljene v

nacionalnih znanstvenih strategijah, pa celo ne glede na

to, ali takšne strategije sploh obstajajo. Naloga nacional-

nega sistema znanstvenih informacij (v nadaljevanju SZI)

je, da ob vsem drugem zagotovi podporo t. i. “naravnim”

prioritetam. Na podlagi večletnega spremljanja razmer je

Center za evalvacijo v izobraževanju in znanosti (CEON,

www.ceon.org.yu

) specificiral razvojne prioritete SZI v

Srbiji (Šipka, 2006). Pri tem je bila narejena razlika med

diseminacijsko (komunikacijsko, promotivno) in evalva-

cijsko funkcijo SZI:

1. Diseminacijska vloga ima poudarek na mednarodni

razsežnosti. V Srbiji so končno prepoznali urgentno

potrebo po razvoju informacijskih vsebin, servisov

in orodij, ki prispevajo k vključevanju domačih raz-

iskovalcev in institucij v mednarodno sodelovanje.

Od obsega in kakovosti tega sodelovanja je usodno

odvisno, ali bo Srbija dosegla “priključek” na procese

oblikovanja evropskega znanstvenega prostora in eno-

tnega trga znanja. V tehničnem pogledu se ta naloga

sestoji iz zagotavljanja vidnosti in dostopnosti do-

mačih znanstvenih del in spremljajočih informacij, na

katere se navadno opirajo odločitve o izbiri partnerjev

za mednarodno sodelovanje.

2. Evalvacijska vloga se uresničuje prvenstveno na no-

tranji, nacionalni ravni. Najpomembnejše je, da SZI

zagotavlja zanesljive in kakovostne informacije kot

podlago za vrednotenje. Pravilno vrednotenje je nujen

pogoj za izboljšanje kakovosti, ki je temelj znanstvene

razvoja. V tehničnem pogledu se ta naloga nanaša na

spremljanje faktorja vpliva (impakta) in formalnih

karakteristik (upoštevanja mednarodnih standardov in

uzanc) v domačih delih, s tem pa tudi dosežkov doma-

čih časopisov, avtorjev in institucij.

Obstaja ocena, da SZI Srbije nobene od teh dveh osnov-

nih funkcij ne uresničuje v zadovoljivi meri. Disemina-

cija znanstvenih informacij domačega izvora, posebej

tistih, ki so periodičnega značaja, se odvija na način, ki ne

ustreza sodobnim potrebam in možnostim:

1. Vidnost pretežnega dela domačih znanstvenih rezulta-

tov je povsem nezadostna. Največji del domače pro-

dukcije je objavljen v domačih znanstvenih časopisih.

Njihova zastopanost v uglednih mednarodnih bazah

je izrazito nizka, alternativne poti predstavljanja. (npr.

arhivi založnikov) pa so popolnoma neučinkovit način

komunikacije, tako zaradi slabe obiskanosti kot tudi

zaradi tehnološke neopremljenosti. To velja tudi za

tiste domače časopise, ki so usmerjeni k mednarodnim

uporabnikom in se v njih članki objavljajo v angle-

škem in drugih svetovnih jezikih.

2. Dostopnost domačih znanstvenih rezultatov v inte-

gralni obliki je sicer boljša, vendar še vedno nezado-

voljiva. Vse več časopisov je dostopnih v elektronski

obliki in v režimu prostega dostopa, vendar jih je

težko locirati, ker so praktično skriti v arhivih ali

repozitorijih založnikov, ki jih ni mogoče preiskovati.

Pretežni del časopisov je na ta način nedostopnih za

potencialne tuje uporabnike. Tudi dostopnost v klasič-

ni, papirni obliki je nizka, ne le za tujega, ampak tudi

za domačega uporabnika, saj se dopolnjevanje knjiž-

ničnih zbirk s periodiko v zadnjem desetletju zelo

poslabšuje.

3. Nepogrešljiv sestavni del SZI v državah kot je Srbija

je NCI. Le citatni indeksi zagotavljajo objektivno in