OZ 2006/4

162

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

koli prej postavlja v ospredje vprašanje kriterijev veljav-

nosti in zanesljivosti kvantitativnih in kvalitativnih vred-

notenj znanosti. Zato smo velik del pozornosti namenili

ravno tej problematiki. Vse dosedanje študije dokazu-

jejo, da je uporaba bibliometričnih kazalcev za namene

vrednotenja raziskovanja in razvoja nesmiselna ali celo

škodljiva za razvoj znanosti, če ni utemeljena v ustrezni

teoretski refleksiji o dosegu in omejitvah kvantitativnih

merjenj znanosti. Enako seveda velja tudi za kvalitativne

ekspertne ocene v znanosti, četudi se vprašanja kriterijev

veljavnosti in zanesljivosti v tem primeru zastavljajo na

drugačen način. Predvsem pa je treba v vsakem primeru

iskati soglasje o tem, s katerimi instrumenti meriti zna-

nost, med vsemi vpletenimi akterji (znanstveniki, akterji

znanstvene politike, eksperti na področju bibliometrije

itd.). V Sloveniji veljavni evalvacijski sistem znanosti

sledi sodobnim trendom razvoja na tem področju. Upoš-

teva se kombinacija kvalitativnega in kvantitativnega

pristopa k vrednotenju kakovosti v znanosti. Zaradi dobro

urejenih podatkovnih baz (COBISS) je zlasti stopnja ve-

ljavnosti in zanesljivosti kvantitativnih ocenjevanj pri nas

vedno večja. Se pa pojavljajo tudi nekatere konceptualne

in metodološke težave, na katere smo skušali vsaj deloma

opozoriti.

Opombe

Načelo univerzalnosti pravi, da ne obstajajo privilegirani viri

znanstvenega vedenja, kar z drugimi besedami pomeni, da naj bi

se znanstveni rezultati posameznega raziskovalca ocenjevali zgolj

glede na interna znanstvena merila, ne glede na njegovo nacional-

no, ideološko, rasno, spolno ali katero koli drugo družbeno opre-

deljenost. Načelo komunalnosti pravi, da so rezultati znanstvene-

ga raziskovanja javni, načelo nepristranosti pravi, da znanost služi

sama sebi, kar z drugimi besedami pomeni, da naj bi znanstveniki

raziskovali in posredovali rezultate raziskovanja samo z enim na-

menom, namreč da prispevajo k napredku znanstvenega vedenja.

Načelo sistematičnega (organiziranega) skepticizma pravi, da naj

ne bi znanstveniki ničesar vzeli v dobri veri (lat. bona fide), tem-

več vseskozi skrbijo za kritično presojo in nadzor predloženega

znanstvenega vedenja. Merton je v svojih kasnejših delih pripisal

poseben pomen načelu skromnosti in originalnosti v znanosti

(Merton, 1973).

Na Nizozemskem so že v začetku devetdesetih let prejšnjega

stoletja začeli vključevati vse ključne elemente, ki označujejo pre-

mik od “kontrole” kakovosti znanosti k njenemu “monitoringu”.

Izredno velika teža je bila dana ravno širjenju tradicionalnega

sistema kolegialnega ocenjevanja v smeri večjega vključevanja

različnih družbenih akterjev v postopke ocenjevanja znanstvenih

rezultatov. (Van der Meulen in Rip, 2000.)

Tibor Braun, urednik revije Scientometrics, je čas pred nakupom

ISI-ja s strani korporacije Thomson označil za “romantično ob-

dobje bibliometrije”. Garfieldov močan osebni interes za različna

konceptualna vprašanja kvantitativnega merjenja znanosti je vpli-

val na to, da so imeli scientometriki več svobode glede ukvarjanja

z osnovnimi podatkovnimi bazami ISI-ja. (gl. Adam, 2002: 729)

Presenečenje se seveda ne nanaša toliko na razmere pri nas (empi-

rične sociološke analize o delovanju znanstvenega sistema pri nas

so še vedno precej nezaželene in to predvsem med znanstveniki

samimi), temveč na situacijo v zadnjih nekaj desetletjih nasploh

v razvitem znanstvenem svetu. Torej tam, kjer izhaja množica

uglednih mednarodnih znanstvenih revij. Po ugotovitvah Juana

Miguela Campanaria naj bi bile pred letom 1975 objavljene samo

3 relevantne empirične študije o delovanju mehanizmov recen-

ziranja v znanstvenih revijah (Campanario, 1998: 182). Razen

tega naj bi se empirične raziskave v glavnem osredotočale na

vprašanja zanesljivosti in nepristranosti ekspertnih kvalitativnih

ocen, premalo pozornosti pa naj bi namenile vprašanju njihove

veljavnosti (Daniel, 1993: 71).

Reference

[1] Adam, David (2002). The counting house.

Nature,

415 (6873),

726–729.

[2] Akerlof, George (2003). Writing the “Market for lemons’”: a

personal and interpretative essay. Dostopno na: http://nobelprize.

org/economics/articles/akerlof/index.html, zadnji dostop: 12.

januar 2007.

[3] Archambault, Eric, Vignola-Gagne Etienne, Grégoire Côté, La-

rivière, Vincent (2006): Benchmarking scientific output in the

social sciences and humanities: the limits of existing databases.

Scientometrics

, 68 (3): 329–342.

[4] Bayers, Nancy K. (2005). Using ISI data in the analysis of Ger-

man national and institutional research output.

Scientometrics

, 62

(1): 155–163.

[5] Campanario, Juan Miguel (1998). Peer review for journals as it

stands today – Part 1.

Science communication

, 19 (3): 181–211.

[6] Campanario, Juan Miguel (1998). Peer review for journals as it

stands today – Part 2.

Science communication

, 19 (4): 277–306.

[7] Crane, Diana (1969). Social structure in a group of scientists: a

test of the “invisible college” hypothesis.

American sociological

review

, 34 (2): 335–352.

[8] Daniel, Hans-Dietrich (1993). Guardians of science: fairness and

reliability of peer review. Weinheim & New York: VCH.

[9] Etzkowitz, H., Leydesdorff, L. (2001). Universities and the global

knowledge economy: a triple helix of university – industry – go-

vernment relations. New York: Continuum.

[10] Garfield, Eugen (1979). Citation indexing: its theory and appli-

cation in science, technology, and humanities. New York: John

Wiley & Sons.

[11] Hemlin, Sven (1996). Research on research evaluation.

Social

Epistemology

, 10 (2): 209–250.

[12] Hemlin, Sven (2006). The shift in academic quality control.

Sci-

ence, technology & human value

s, 31 (2): 173–198.

[13] Hicks, Diana, Hiroyuki, Tomizawa, Yoshiko, Saitoh, Shinichi,

Kobayashi (2004). Bibliometric techniques in the evaluation of

federally funded research in the United States.

Research evaluati-

, 13 (2): 78–86.