37 / 136
M
155
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
za uporabo kvantitativnih kazalcev merjenja znanstvene
kakovosti je prihajala iz dveh strani. Na tako imenovani
uporabniški strani so zahtevo po “objektivnih podatkih”
začele forsirati nacionalne raziskovalno-razvojne poli-
tike. To se je seveda zgodilo najprej v državah z razvitimi
znanstvenimi sistemi (Van Raan, 1988; Weingart, 2001).
Ključni akterji raziskovalno-razvojne politike so začeli
postavljati ostrejše zahteve po uporabnosti in večji druž-
beni odgovornosti. Ko se je državni proračun za znanost
povečeval s 5-odstotne letne stopnje rasti na 10-odstotno,
politika ni izražala večjih pomislekov do takrat prevladu-
jočih kvalitativnih ekspertnih ocen. Nadzor znanstvene
kakovosti je bil predvsem stvar zaupanja: v znanstveno
kompetenco, v motivacijo raziskovalcev, da skrbijo za
kakovost svojih rezultatov, v institucije akademske zna-
nosti, ki so v okviru svoje tradicije vzpostavile celo vrsto
implicitnih in eksplicitnih nadzornih mehanizmov kako-
vosti raziskovalnih rezultatov. Zadeve v znanstveno in
tehnološko razvitih državah so se začele spreminjati, ko
je začela javna politika postavljati znanosti večje zahteve.
Spodbude za večjo rabo kvantitativnih kazalcev znanosti
so prihajale tudi od same bibliometrične stroke. Ko go-
vorimo o razvoju in uporabi kvantitativnih kazalcev zna-
nosti v drugi polovici 20. stoletja, moramo poudariti, da
se je njihova uporaba najprej začela v akademskih krogih
znanosti. Scientometrija kot posebna znanstvena disci-
plina se je najprej razvila pod okriljem sociologije zna-
nosti. Njene kvantitativne analize so šele kasneje postale
priročno sredstvo nacionalnih raziskovalnih in razvojnih
politik. Lep primer uporabe kvantitativnih podatkov za
sociološko analizo razvoja znanosti v tistem času je še
danes znana Priceova logistična krivulja rasti znanosti
(Price, 1963 in1975). Osnovna ideja Priceovega statistič-
nega modela rasti znanosti je bila naslednja: statistično
preučevanje znanstvenih publikacij, znanstvenih kadrov,
sredstev za znanost in še nekaterih drugih kazalcev nas
vodi k sklepu, da je moderna znanost od svojega nastanka
naprej (sredina 17. stoletja) približno tristo let naraščala
eksponentno. V drugi polovici dvajsetega stoletja naj bi
prišlo do linearne, torej bolj umerjene rasti znanosti in
– kar je v Priceovem statističnem modelu rasti znanosti za
večino teoretikov znanosti najbolj sporno – tej rasti naj bi
se obetalo, da doseže stanje nasičenosti. Priceova ocena
dolgoročne krivulje kvantitativne rasti znanosti je ostala
do danes predmet kontroverznih ocen in razprav.
Končno ne smemo pozabiti še na en dejavnik v sedem-
desetih letih prejšnjega stoletja, ki je spodbujal večjo
uporabo kvantitativnega merjenja znanosti. Vedno bolj
intenzivni procesi diferenciacije in specializacije v zna-
nosti ob hkratno vedno večji tekmovalnosti za pridobitev
znanstvenega ugleda so v nekaterih primerih privedli tudi
do negativnih pojavov. V znanstvenih in tudi zunajznan-
stvenih krogih so začeli v večji meri opozarjati na golju-
fije in prevare v znanosti. To je bil čas, ko se je v javnosti
nasploh povečal dvom v objektivnost in nevtralnost kvali-
tativnih kolegialnih ocen v znanosti. Naraščajočo tekmo-
valnost na področju znanosti, ki sama po sebi seveda ni
sporna, najbolje označuje krilatica “publiciraj ali pogini”
(angl.
publish or perish
).
V celoti gledano se je ravno v sedemdesetih letih prejš-
njega stoletja pojavil pretirani optimizem v moč kvan-
titativnega merjenja znanosti, tako med strokovnjaki
na področju bibliometrije kot tudi med glavnimi akterji
raziskovalno-razvojne politike. Derek de Solla Price je v
tistem času celo izražal prepričanje, da bodo kvantitativna
merjenja lahko zelo kmalu v nadomestila kvalitativne
ekspertne ocene v znanosti. To se seveda ni nikoli zgodi-
lo. Je pa res, kot ugotavlja nemški teoretik znanosti Peter
Weingart, da je redkokateri instrument znanstvene poli-
tike imel toliko povratnih učinkov na posamezne zakoni-
tosti delovanja znanstvenih skupnosti kot ravno uporaba
kvantitativnih merjenj kakovosti v znanosti (Weingart,
2005).
STANJE NA PODRO^JU KVANTITATIV-
NEGA IN KVALITATIVNEGA OCENJE-
VANJA V ZNANOSTI DANES IN IZZIVI
ZA PRIHODNOST
Kljub nekaterim optimističnim pričakovanjem glede rabe
kvantitativnih znanstvenih kazalcev za namene znanstve-
ne politike, ki naj bi odpravili vse druge oblike ocenje-
vanja, kvalitativne ekspertne ocene za namene razisko-
valno-razvojne politike še zdaleč niso izgubile veljave.
Nasprotno, uveljavilo se je prepričanje, da je za merjenje
kakovosti v znanosti treba uporabljati kombinirani pri-
stop. Kombinacija ekspertnih kvalitativnih in bibliome-
tričnih kvantitativnih postopkov ocenjevanja je še vedno
najbolj primerna. Tej poti sledi tudi veljavni evalvacijski
sistem znanosti, ki ga je vzpostavila ARRS.
Če pogledamo situacijo danes v nekaterih znanstveno in
tehnološko najbolj razvitih državah, potem bomo glede
vprašanja večje ali manjše rabe kvantitativnega ocenje-
vanja v znanosti naleteli na velike razlike. Ne sledijo vse
nacionalne raziskovalno-razvojne politike enakim mode-
lom ocenjevanja. Pogosto se razlike pojavljajo že znotraj
posameznih držav. Na primer, večina vladnih agencij v
ZDA, ki financirajo znanost, v postopkih ex ante ali ex
post ocenjevanja znanstvene uspešnosti raziskovalcev in
raziskovalnih skupin še vedno ne uporablja zelo na široko
bibliometričnih kazalcev znanosti (Roessner, 2002). To
velja še posebej, če primerjamo situacijo v ZDA s situa-
cijo v Evropi (Hicks idr., 2004). Tudi v državah EU smo
priča različnim pristopom k ocenjevanju rezultatov znan-
stvenega raziskovanja. Po ocenah različnih strokovnjakov
je uporaba bibliometrije, in to v njeni najbolj ekstremni