24 / 70
20
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2
so prepričane, da se v digitalnem okolju in informacijski
dobi zmanjšuje vloga knjižničarske profesije. Pri drugi
definiciji pa prihaja do izraza interes praktikov v knjižni-
cah, ki so prepričani, da je poklicna naloga računalniških
in informacijskih strokovnjakov razvijati organizacijo
informacijskega iskanja in uporabniške vmesnike za bi-
bliotekarsko stroko.
Program Electronic Libraries (eLib) je bil, podobno kot
definicija DLF, bolj naravnan na razvoj servisov kot na
raziskave in razvoj potrebnih tehnologij. Primarno naj bi
knjižnice izbirale vsebine glede na informacijske potrebe
svojih uporabnikov, nosilci informacij (mediji) pa so se-
kundarnega pomena.
Za digitalno okolje je značilno več dualizmov.
Allen (1999) je poudaril naslednji dualizem:
• digitalne vsebine, ki jih kot analogni posamezniki
uporabljamo preko digitalnih komunikacij,
• kot analogne posameznike nas med seboj povezujejo
digitalne komunikacije.
Obstaja še en dualizem:
• mi kot analogni kreatorji ustvarjamo digitalne vsebine
preko digitalnih komunikacij,
• mi kot analogni posamezniki uporabljamo digitalne
vsebine, ki so jih ustvarili digitalni sistemi.
Nista pa dualistična odnos digitalnih vsebin in odnos di-
gitalnih sistemov, ki so med seboj tudi digitalno povezani.
DIGITEKA: NOVO POIMENOVANJE ZA
“DIGITALNO KNJIŽNICO”
Brez dobro definiranega izrazja se ne morejo normalno
razvijati ne teorija ne raziskave in praksa na nekem po-
dročju niti ni mogoče razpravljati o danih problemih z
medsebojnim razumevanjem.
Greenberg (1998) je mnenja, da je poimenovanje “digi-
talna knjižnica” oksimoron. Če je knjižnica knjižnica, ne
more biti digitalna, če pa je knjižnica digitalna, ne more
biti knjižnica.
Battin (1998) je še radikalnejši in zavrača uporabo izraza
“digitalna knjižnica” kot nevarno zavajajoč.
Mi smo pokazali (2001), da je beseda “knjižnica” v be-
sedni zvezi “digitalna knjižnica” staro poimenovanje za
novo entiteto.
Nelson (2004) je zapisal, da so nove paradigme, kot so
npr. atomska bomba, DNK, objektno orientirano progra-
miranje in nadbesedilo (angl.
hipertext
) zelo zavajajoče,
če jih poimenujemo s prejšnjimi izrazi.
Ker beseda “knjižnica” v besedni zvezi “digitalna knjižni-
ca” ni ustrezna za vse vrste entitet in vsebin, ki naj bi jih
označevala, je treba razmisliti o poimenovanju “digiteka”
(digit + teka) po zgledu “biblioteka” (biblio + teka). Ob tej
priložnosti promoviramo ta strokovni izraz, saj vključuje:
• besedo "digit", ki pomeni katero koli številko od 0 do
9; “digit” je temeljna beseda v računalništvu; pomeni
dvojiško števko, bit; z njo je pokrit pojem “digitalen”
za razliko od “analogen”;
• besedo "teka" (gr.
theke
), ki pomeni shrambo, predal v
sestavljenkah, kot so npr. datoteka (lat.
datum
– dano,
podatek), pinakoteka (gr.
pinax
– podoba), kartoteka
(charta – list papirja), patentoteka (lat.
patens
– odprt,
javen), standardoteka (standard), tudi gipsoteka (gr.
gypsos
– mavec), vinoteka (lat.
vinum
– vino), infote-
ka (info – okrajšava za informacijo).
ANALIZA SISTEMA UPRAVLJANJA
DIGITALNIH VSEBIN
Sistemska analiza nasploh sestoji iz:
• preliminarnega proučevanja,
• identifikacije problema ali več problemov,
• analize zahtev,
• analize odločanja,
• projektiranja in implementacije sistema,
• delovanja in podpore (Whitten, 2001).
Sistem za upravljanje vsebin (angl.
content management
system
) naj bi zagotovil:
• prezervacijo in dostop končnim uporabnikom;
• prezervacijo, dostop in izmenjavo informacij za druge
informacijske sisteme;
• dolgoročno strategijo prezervacije, organizacije in
diseminacije lokalno kreiranih in zunanjih vsebin;
• dolgoročno strategijo prezervacije, organizacije in
diseminacije metapodatkov;
• podporo za trajno uporabo vsebin.
Sistem naj bi upravljal naraščajoč obseg digitalne vsebine
kot dolgoročna rešitev in podpiral čim cenejši premik
proti digiteki.
Zahteve upravljanja vsebine so:
• funkcionalne zahteve,
• druge nefunkcionalne zahteve.