OZ 2008/1

M T 31 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 1 KDO KOGA RAZUME? Računalnik ne ustvarja informacij, kot tudi elektrarna ne ustvarja energije, ampak jo le pretvarja. Računalnik tudi ničesar ne razume. Niti človek ni sposoben absolutnega razumevanja, ampak le v določenem kontekstu. Iz tega izhaja tudi naša potreba, da se nenehno pogovarjamo s soljudmi, ker moramo stalno preverjati kontekst, sicer ničesar ne razumemo. To velja celo za mrtve jezike, kot so latinščina, grščina, hebrejščina …, ki so vse prej kot mrtvi. Pomen konteksta je lepo razviden v strokovni termino- logiji, ki si iz vsakdanjega jezika sposoja besede, okoli katerih nastajajo veliki viharji. Recimo “relativnost” ali danes “virtualnost”. Nekoč je virtualno pomenilo kot da je resnično, pa ni . Danes pomeni enako kot resnično (npr. angl. She was virtually naked., slov. Bila je tako rekoč gola. ). Danes živimo v okolju abstrakcij, na kar moramo biti še posebej pozorni pri otrocih. Obvladajo neverjetne koli- čine abstrakcij, o katerih se nam v njihovih letih sploh ni sanjalo. Primanjkuje pa jim praktične izkušnje in nepo- srednega stika s svetom, saj vedno naletijo na neki vmes- nik. Nikoli niso poslušali toliko glasbe kot danes, a nikoli niso tako malo vedeli o tem, kako se glasba “dela”. Računalnik vpliva na spremenjeno pojmovanje umetno- sti. Umetnik zgolj “selekcionira” realnost: s programom požene barvne kombinacije, ki jih je neskončno mnogo, v nekem trenutku pa se odloči – tale kombinacija je prava, je umetnost. Dodatna komplikacija je, če ob tem zatrdi, da je kreator računalnik, saj je računalniku res čisto vse- eno, katera kombinacija je bila izbrana. Znanstveniki glede razumevanja danes vse bolj spominja- jo na kvartopirce, ki jih ni mogoče prepričati, da je tudi šah igra, čeprav zanjo niso potrebne karte – za kvarto- pirce je igra pač le igra s kartami. Podobno naravoslovci razumejo znanost, ki so si jo organizirali kot religijo: novici so študentje, docenti so kaplani, profesorji so pre- lati, obstajajo pa tudi škofje in kardinali. Pa tudi heretiki morajo biti, ki se jih kaznuje z izobčenjem. Dogajajo se velike maše in uporablja se posvečeno izrazje: Hokus- pokus-fidibus! Ljudje verjamejo, da se zemlja vrti okoli sonca, ker tako pravijo naravoslovci. RA^UNALNIK IN [OLA Weizenbauma najbolj skrbi, ker danes otroke postavljamo pred odločitve, za katere niso dozoreli. Ne damo jim časa za dozorevanje! Danes ni časa za pripovedovanje, potem pa tudi ne za branje dolgih zgodb. Otroci za to nimajo opore v svojem okolju, zato se slabo izražajo. Šola je po- zabila, da je njena najpomembnejša dolžnost naučiti brati, pisati in govoriti. Ljudje v šolah se ne čutijo odgovorne, da je tretjina ljudi nepismenih. Šole uvajajo računalništvo, a ob tem ohranjajo tudi vse staro, kar pa ni uresničljivo. Šole že 40 let uvajajo računalništvo, a se nikoli ne vprašajo, kaj so dejansko dosegle. Učenje je še zmeraj le kopičenje dejstev. Z inter- netom se oblikujejo globalne šolske mreže, v domači šoli pa se otroci streljajo z zaresnim orožjem. Učitelji uporabljajo računalnike na napačen način, kot pridobivanje znanja brez napora, s pritiskom na gumb. Velika zmota je učenje ponujati kot katero koli drugo “konzumiranje”; učenje je zmeraj intelektualni napor. Ljudi navajamo, da svojim možganom prihranijo napor, kar je katastrofa. Zabavno učenje (angl. edutainment = educational entertainment ) je škodljiva beseda, ker meri zgolj na tehnično podporo, v zabavo pa bi nam morale biti vsebine, raziskovanje, reševanje problemov. Ni dvoma, da mora šola seznaniti učence z računalnikom ob samem vstopu v šolo, saj gre za bistven element so- dobnega življenja. Rokovanja z napravami se naučijo že davno pred šolo, v domači dnevni sobi ali v vrstniški “klapi”, nihče pa jih ne pouči o družbenih razsežnostih te tehnologije. To morajo prevzeti nase vsi učitelji in nobena katastrofa ni, če v urniku ni posebnega predmeta za to. Tudi klavirja se vsi ne učijo, pa ga lahko vseeno uporab- ljamo pri pevskih vajah, kot se lahko računalniku posve- čajo v računalniškem krožku. Weizenbaum je spraševal učitelje, kaj bodo opustili, ko bodo uvedli računalništvo. Praktično vsi izberejo “zgodo- vino”. Naj tudi povedo, zakaj ne marajo zgodovine in naj je ne izganjajo v imenu informatikov, ker oni tega nočejo. Računalnik se bo v šoli najbolj izkazal, če bo pomagal odpraviti nepismenost. IBM je prispeval odličen raču- nalniški program za učenje branja – “Learning to read” in to je prava pot za uvajanje računalnika v šolo. Vseeno pa bi se morali zelo kritično vprašati, kako je mogoče, da šola ne nauči pisati in brati? Večina noče slišati pravega odgovora: lačen se ne moreš učiti. Polovica otrok pri- haja v šolo sestradana. Učiti se tudi ne moreš, če živiš v strahu: po šolah hodijo oboroženi pazniki, otroci morajo vsako jutro skozi detektor za kovine, učitelji se panično bojijo nasilja. Strah se je zalezel v šolske klopi! Takih problemov pa ne more rešiti računalnik, ampak družbena kritika. KAJ STORITI? Weizenbaum zaključuje knjigo v zelo kritičnih tonih, kot nekakšno oporoko, v kar se je žal spremenila. Zanj so vo-