OZ 2007/4

204 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 palestinsko. Njegov oče je odraščal v Libanonu, ko je bila država pod francosko kolonialno upravo in je hodil v francoske šole. Doma so govorili arabsko in francosko. Mohamed je imel dva materna jezika in je od mladih let enakopravno uporabljal oba. Kot odrasel človek je postal tovarnar v okolju, kjer je jezik poslovnosti angleščina. Z bivanjem v Združenih državah med svojim študijem je privzel veliko anglosaške kulture. Pred tridesetimi leti je poročil Janine, švicarsko diplomatko iz frankofonskega dela države. Samoumevno je bilo, da komunicirata v francoščini. Ko se je njegova žena naučila arabščine, pa so v družini kot samoumevno prevzeli pre- hajanje iz arabščine v francoščino za jezik vsakdanjega komuniciranja. Mohamedova verska identiteta je musli- manska, njegova žena je bila po poreklu katoličanka. Oba sta bila laičnega svetovnega nazora in vere nikoli nista prakticirala. Zaradi egiptovskih zakonov pa je morala žena pred poroko formalno prestopiti v muslimansko vero. Ro- dili sta se jima dve hčerki Sabrine in Celine. Z njima sta govorila francosko, jezik njunega socialnega okolja v Kai- ru pa je bila arabščina. Odraščali sta v dveh jezikih. Poslali so ju v katoliško francosko šolo v bogataški četrti Maadi, kjer sta se šolali po francoskem kurikulumu in bili deležni osnov katoliške vzgoje. Hkrati pa sta od začetka šolanja imeli učitelja arabščine in učiteljico muslimanske vere. Zgodbo izoblikovanja njune identitete mi je opisal takole: “Od trenutka, ko sta začeli govoriti, sta hodili k meni z vedno istim vprašanjem, ‘Kaj sva midve?’ Vprašanje je bilo zvezano z vprašanjem: ‘Kdo sem jaz.’” Dekleti sta odraščali v okolju, kjer se kulture praviloma ne mešajo, ampak paralelno živijo ena ob drugi. V vasi ob njihovem posestvu na robu puščave so ljudje živeli v ritmu klicev mujezina k molitvi. Živeli sta z njimi, ven- dar nista bili del njihove družbe. Zjutraj sta odpotovali v Maadi v privatno francosko šolo, kamor so hodili otroci egiptovske muslimanske in koptske buržoazije, ki so hoteli otrokom dati frankofonsko kulturo, in otroci Fran- cozov, ki so živeli v Kairu. Učili so jih, da so bili njihovi predniki Galci, Napoleon pa del njune zgodovine. Njuna starša sta hkrati živela v egiptovski visoki družbi in v svetu tujcev, ki so delali v Kairu in so praviloma govorili angleško. Na vasi sta govorili arabsko, v šoli francosko, z otroki prijateljev svojih staršev pa angleško. Nenehno sta morali sami odgovarjati na vprašanje, kaj sta. “Kar me je vedno znova pretreslo,” je rekel Mohamed,“ je bil najbolj samoumeven izhod, ki sta ga našli. Odgovarjali sta, da sta pol Arabki, pol Evropejki. Ali pol kristjanki pol mus- limanski. Pol Egipčanki in pol Švicarki. To je bilo skoraj naravno, zdelo se je, da je res tako. Tudi sam sem včasih rekel, da sem pol Libanonec in pol Egipčan.” Vendar je Mohamed opazil, da to pri njegovih hčerkah sproža socialno dinamiko, ki ne ustreza dejstvom in jima povzroča težave v socialnih stikih. V stikih z Egipčani ju je izjava, da sta pol Egipčanki, označila, da sta samo pol Egipčanki in torej ne sodita čisto zares v socialni krog Egipčanov. Pri Evropejcih sta tudi izzveneli kot samo približek evropske civilizacije. Ne zares Evropejki, ker sta na pol nekaj drugega. “Zelo zgodaj sem obrnil registre. Dekleti sta se definirali kot pomanjkljivi bitji in samo okrog sebe ustvarjali vzdušje predsodkov, ki ved- no spremlja občutek inferiornosti. Rekel sem jima, naj začneta seštevati. ‘Sta Egipčanki in Švicarki,’ sem jima rekel. ‘Arabki in Evropejki. Egipčanki, Libanonki in Švi- carki. Muslimanki in kristjanki.’ Težko sta sprejeli, ker je zvenelo kot protislovje. Potem sem jima rekel. ‘Takole, punci. Imata en švicarski in en egipčanski potni list. Ni- mata pol egiptovskega in pol švicarskega potnega lista. Imata več celovitih identitet hkrati, ki se vama seštevajo. Zaradi tega sta bogatejši od ljudi, ki imajo samo eno, ne pa siromašnejši.’ Učil sem ju, da je identiteta nekaj, kar se gradi. Ko sta preučili svojo švicarsko dediščino, sta se začeli učiti še nemško. Skozi svet se zdaj sprehajata kot celovita človeka z zelo izrazito individualno identiteto.” POJEM MULTIKULTURALIZEM Multikulturalizem je nov teoretični in politični pojem, ki se je pojavil pred tridesetimi leti in okrog katerega se vrtijo sodobne razprave o medkulturnem dialogu, ustroju družb, migracijah. Marina Lukšič Hacin razdeli rabo poj- ma multikulturalizem na tri različne primere. S tem poj- mom lahko samo opisujemo realnost, ko se v isti državi nahaja več različnih kulturnih ali etničnih skupin; lahko se uporablja kot teoretska kategorija za analiziranje od- nosov med različnimi kulturnimi in etničnimi skupnostmi in v tretjem primeru se multikulturalizem “pojavlja zno- traj političnih programov in gibanj, ki zagovarjajo spre- membe obstoječih odnosov med dominantno kulturo in t. i. avtohtonimi etničnimi manjšinami, ali na drugi strani kot princip uradne državne politike do priseljencev”. 4 Poudariti moram, da se vse sodobne države in družbe morajo ukvarjati s pojavom multikulturalizma, tudi če ga zanikajo. Gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene “nacionalne”. V prvi vrsti so to seveda etnično drugačne manjšine, pa prvobitni prebivalci, narodne manjšine, mi- granti in celo ženske ter gejevsko in lezbično usmerjeni posamezniki. Vsi ti zahtevajo priznanje svojega stila živ- ljenja in vrednot, ki so drugačne od dominantnih, lahko pa tudi diskriminirane in preganjane. 5 V temelju gre pri multikulturalizmu, ki ga teoretiki različno interpretirajo, za eno skupno potezo: zanikanje, da obstaja samo ena možna obravnava kulturnih razlik, to je, ali asimilacija ali marginalizacija. Kot pravi Milan Mesić: “Multikultura- lizem torej ne zadeva samo kulture, temveč tudi odnose moči in dominacije. Prizadeva si za ukinjanje ali vsaj