OZ 2007/4

M T 203 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 medkulturnem dialogu in sobivanju. Ta mora izhajati iz diskurza, ki ljudi ne deli na homogene skupine in katego- rije, kjer je dovoljena in priznana več kot zgolj ena vrsta enodimenzionalne identitete. NEWYORK “Ponosen sem, da sem Poljak” je napis, ki ga je v new- yorškem okolišu Greenpoint v Brooklynu, kjer sem žive- la, najpogosteje videti. Pa ni bilo vedno tako. To, da je Greenpoint četrt s prevladujočim poljskim prebivalstvom, ki se v obljubljeno deželo ni priseljevalo samo pred letom 1945 in takoj po njem, pač pa neprekinjen dotok traja še vedno, ne pomeni, da v njej ne živijo tudi priseljenci iz drugih koncev sveta, od Jemna, Koreje, južnoameriških držav in Mehike do Kazahstana, Indije in Kitajske ali Slovenije; da nimajo v senci velikih katoliških cerkva svojih molilnic, trgovine pa so zaprte glede na potrebe njihovih lastnikov, ali ob nedeljah dopoldne ali petkih popoldne, ali nikoli; in da na ulicah ne bi vladalo mirno vzdušje ljudi, ki so nedvomno kulturno in etnično zelo različni, a v svojem prizadevanju po dobrem življenju povsem enaki. Spremembo, do katere je ameriško družbo pripeljala uvedba multikulturalizma kot politične doktrine v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, mi je nazorno opisala učiteljica, ki uči v osnovni šoli te četrti, kamor je hodila tudi moja hčerka. Elizabeth Czastkiewicz je po- vedala: “VAmeriko sem prišla leta 1964, ko sem imela osem let. Na Poljskem sem bila odlična učenka, tu v Greenpointu pa popolna izobčenka. Nisem znala angleščine, zato so me klicali stupid in to je bila tudi prva angleška beseda, ki sem se je naučila. Sedeti sem morala v zadnji klopi in to je bilo zelo ponižujoče. Nihče ni govoril z mano, ali so me žalili ali so hodili mimo mene, kot da me ni. Moja samozavest je bila nična in to so še po štiridesetih letih najbolj boleči spomini. Prišli smo februarja in tisto šolsko leto je bilo popolnoma izgubljeno. Hodila sem v katoliško šolo in naslednje šolsko leto se je vse spremenilo, kajti ena učiteljica, nuna, je videla, v kakšni stiski sem, in je začela zame skrbeti, me učiti angleščino, mi dvigovati samozavest in mi pomagati. Danes delam kot učiteljica angleščine kot drugega jezika v šoli v istem okolišu in razlika je popolna. Otrok, ki pride iz druge dežele in sla- bo zna jezik ali pa ga sploh ne zna, je obravnavan popol- noma drugače. Najprej je dejstvo, da je prišel od drugod, sprejeto kot samoumevno in neproblematično, potem pa je tudi popolnoma jasno, kako pomembna je njegova kultura in da je nanjo lahko ponosen. Naslednja stopnja je učenje angleškega jezika oziroma informiranje o deželi, kamor je prišel, o Ameriki, navadah, kulturi, praznikih. In zadnja stopnja so primerjave z navadami, prazniki in kulturo v deželi, od koder je prišel. To so teme, o katerih govorimo, ko se učimo angleščino. Da se zavedamo vseh različnih kultur, praznikov, dežel, navad in se o njih pogovarjamo. Otroci namreč vsak dan šole dobijo dodatne ure učenja angleščine, dokler je ne obvladajo. Z mlajšimi otroki je lažje delati, ker prej začno govoriti in so bolj sproščeni. Starejši kot so otroci, težje je prebiti njihove zavore, sram, zadrego, saj so v obdo- bju odraščanja, ko postane komunikacija med učenci in učitelji nasploh težja. Vendar lahko bolj občutljive otroke hitro odkrijem in se jim približam, ker sem zaradi svoje izkušnje za njihove težave bolj dovzetna.” 2 Gibanje za oživitev etničnosti, ki mu pravimo nova et- ničnost, je izšlo iz gibanj za državljanske, črnske, ženske pravice v času, ko so ekonomske ideologije ali verske pripadnosti izgubile privlačnost identifikacije in so de- lavci, verniki, levičarji ali desničarji (ponovno) “postali” spet tudi Irci, Italijani, Portoričani, Poljaki ali Armenci. In bili na to ponosni. Natančno je bistvo tega obdobja opi- sala Maxine Seller, ki pravi: “Morda je bila najbolj nova stvar pri novi etničnosti novo občutenje svobode, s katero so ljudje priznavali njeno prisotnost.” 3 Seveda je uvedba multikulturalizma temeljila na prenovljenih izobraževal- nih programih na vseh ravneh. Šole so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začele uvajati etnične vsebine, skupnosti in cerkve so oživile učenje etničnih jezikov, na univerzah so se odprle katedre za etnične študije in etnič- na renesansa se je razkazovala na ulicah mest s paradami ponosa, festivali, razstavami in etničnimi predstavami. V preteklosti so se potomci priseljencev velikokrat odločili za zanikanje svojega etničnega porekla, za spremembo čudnega imena in neizgovorljivega priimka, strokovnjaki pa so napovedovali, da se bodo Američani svojih etničnih identitet znebili tako kot obdrsanih kovčkov, s katerimi so pripotovali v obljubljeno deželo. Zato je bil vznik nove etničnosti za mnoge veliko presenečenje in seveda izziv za drugačno razmišljanje o ameriški družbi in prihodno- sti. Kaj je na dnu talilnega lonca? Kaj je v njem netoplji- vo? Namesto prispodobe vročega brbotanja, v katerem se etnične sestavine priseljencev stapljajo v novo substanco ameriškega državljana, so začele vznikati prispodobe ohlajenih sadnih in zelenjavnih solat, kjer je vsaka naj- manjša sestavina posebej vidna in vredna občudovanja. KAIRO Odkar je Mohamed Kharma začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljati o sebi kot o družbenem bitju, je moral seštevati identitete. Rodil se je v Kairu kot sin filmskega producenta. Vendar je bil tudi Libanonec. Družina Kharma je del velikega libanonskega družinske- ga klana, ki je zelo vpliven v libanonski ekonomiji. Del tega klana je tudi razširjena družina Shawa, ki je lastnica večine obdelovalne zemlje v Gazi. K svoji egipčanski in libanonski identiteti je zato Mohamed vedno štel tudi