5 / 70
UVODNIK
Časopis Organizacija znanja se dotika treh osnovnih področij: ustvarjanja znanja – znanosti, razšir-
janja znanja – oznanjanja, in shranjevanja znanja – poznavanja ali spomina. Tretje omenjeno po-
dročje nikakor ne zadeva zgolj knjižnic, ampak celo vrsto organizacij, ki jim v svetu pravijo “usta-
nove spomina”. V preteklosti so se med temi ustanovami vzpostavili visoki zidovi, zaradi katerih
si je težko predstavljati, da gre v knjižnicah, arhivih, muzejih, galerijah ipd. dejansko za isto stvar.
Vse bolj očitno pa ta istovetnost ni več le konceptualno, ampak tudi praktično vprašanje.
Digitalna oblika “zapisa” briše razlike med nosilci besedila, podobe, tona itd. Uporabniki to zelo
hitro sprejemajo kot veliko prednost in elektronska oprema, namenjena pridobivanju informacij
in znanja, je postala nepogrešljiva sestavina domala slehernega človeškega bivališča na zemeljski
obli. Seveda obstajajo v tem pogledu velikanske razlike, zato govorimo o digitalnem razkoraku, s
čimer se je treba v imenu osnovnih človekovih pravic energično spoprijeti. A to ne sme biti razlog,
da ne bi videli drugega temeljnega problema, namreč odsotnosti obširnih področij znanja v digi-
talni sferi. Značilno je, da večina lažje razume in sprejema potrebo po digitalizaciji “včerajšnjega
spomina”, mnogo manj pa je narejeno za “jutrišnji spomin”.
Ko se pojavi magična beseda “digitalizacija”, tudi pri nas najprej pomislimo, kako bi v nov medij
prenesli najstarejše dokumente ali “včerajšnji spomin”. Nisem še našel pravega pojasnila, zakaj
bi bilo to nujno pri Brižinskih spomenikih, ki so odlično prestali prvih tisoč let in bodo zdržali še
nekaj tisočletij, kar za njihovo elektronsko obliko ne more nihče jamčiti. Vsi tisti, ki se z njimi
znanstveno ukvarjajo, imajo na voljo zadovoljive preslikave. Vendar digitalizacija tistih nekaj
pergamentov najstarejšega slovenskega pisnega dokumenta sama po sebi sploh ni problem, če ne
predstavlja vzorca razmišljanja – digitalizirati je treba vse od začetka! To, kar se danes “rojeva”
kot digitalno – tako se zapisuje domala celotno novo znanje in predstavlja “jutrišnji spomin” – pa
ostaja zunaj zanimanja “ustanov spomina” in neobdelano.
Ni dvoma, da imamo opraviti s prvovrstnim nacionalnim interesom, vendar je EU že pred leti ugo-
tovila prevelike razlike v dojemanju pomena teh vprašanj med članicami in je zastavila tudi skupni
okvir dejavnosti. Aprila leta 2001 so bila v Lundu sprejeta načela in “Lundski akcijski načrt”,
kar so novembra 2003 dopolnili še s “Parmsko listino”. Na teh osnovah delujeta NRG (National
Representatives Group) in projekt MINERVA (Ministerial Network for Valorising Activities – in
Digitisation). EU pa podpira in preko tega koordinira še vrsto dodatnih projektov, kot so: BRICKS,
DELOS, CALIMERA, PRESTOSPACE, ERPANET, DigiCULT, HEREIN, EPOCH, MUSICNET-
WORK, EVA, MICHAEL itd.
Slovenija je vključitev v skupne projekte EU pomenljivo podprla z Nacionalnim programom kul-
ture, ki je postavil informatizacijo za eno od prioritet kulturne politike. Razen za področje knjižni-
čarstva bi ta trenutek težko ugotovili, v kolikšni meri smo uresničili zastavljene cilje, ker uradnih
poročil ni. Ne bo pa daleč od resnice, če zapišemo, da se v Sloveniji zidovi med raznimi vrstami
“ustanov spomina” niso znižali, kaj šele porušili, kar je zgovoren in žal negativen kazalec razume-
vanja novih tehnoloških možnosti in potreb uporabnikov. Le-ti se preko spleta vse pogosteje za-
tekajo v okrilje tuje ponudbe digitalnih vsebin, slovenske institucije pa jadikujejo nad vse manjšo
podporo njihovi dejavnosti.
Dragi bralci, po daljšem času se nam je “zgodila” dvojna številka. Razlog je v prestavljanju termi-
na okrogle mize o vključevanju cerkvenih knjižnic v sistem COBISS, ki smo jo želeli “ujeti” kot
pomemben dogodek za razvoj slovenskega knjižničarstva in za vstop digitalne tehnologije v malo
znane zakladnice spomina.
Franci Pivec