OZ 2004/4

202 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 OZ : V zadnjem obdobju vas slovenska javnost (pa tudi Haider) istoveti z zakonom o slovenščini. Gre za bistve- ne vidike identitete in narodovega obstanka. To je bilo usodno vprašanje naše vključenosti v avstrijsko in v jugoslovansko državo. Ali lahko primerjamo “jezikovno strategijo” iz tistega časa z našim sedanjim položajem in ravnanjem v EU? Potrata: Obstaja vsaj ena bistvena razlika, ki slovenščino in z njo povezano jezikovno načrtovanje postavlja v popol- noma nov položaj – šele v samostojni državi je slovenščina postala državni jezik. S tem ji je v EU zagotovljen status uradnega jezika – enega izmed dvajsetih, ki pa po številu govorcev ni najmanjši. To posebej poudarjam, ker vpraša- nje števila govorcev nekega jezika na razvitost njegovega sistema sploh ne vpliva in ker se v nekaterih krogih že sliši, da se pisati v slovenščini ne splača ali pa ne more, ker slovenščina ni dovolj razvita. Načrtovati in omogočati moramo rabo slovenščine na vseh ravneh in v vseh zvrsteh za vsako generacijo. To je velika odgovornost slovenske znanosti, gospodarstva, trgovine, politike ... zlasti pa šol- stva. Prav tako pa je treba načrtovati učenje tujih jezikov, ker je v medosebnih stikih in v vsakdanjem življenju stik z drugimi jeziki vse pogostejši. Izkušnja z večjezikovno državo nas je naredila po eni strani previdne, zato se nekaterih zaradi globalizacije loteva občutek ogroženosti, po drugi strani pa je ne- problematičnost novega položaja, ko formalnih ovir za rabo slovenščine v nacionalni državi ni, pospremljena z veliko indiferentnostjo do nje. Zavedam se, da ni nikogar mogoče prisiliti k rabi svoje materinščine, ker vsakomur priznavam pravico do izbire, vendar bi sistemsko opuš- čanje slovenščine v najzahtevnejših jezikovnih položajih možnost izbire onemogočilo. Zato mora država poskrbeti za rabo slovenščine v vseh tistih položajih, kjer ima poleg sporazumevalne tudi simbolno vlogo, ko nas predstavlja kot narod in izraža našo istovetnost. Zagotoviti mora sredstva za njeno raz- iskovanje in poučevanje, za njen razvoj in razširjanje. V sodobnem demokratičnem svetu velja spoštovanje jezika za temeljno civilizacijsko normo. V navado je prišlo, da tujec svoje spoštovanje do gostiteljev pokaže z vsaj nekaj besedami v njihovem jeziku. In zdaj še k Haiderju – višek nesramnosti je, če o jezi- kovnem imperializmu govori nekdo, ki sistematično krši jezikovne pravice svojih sodržavljanov. Predstavljam pa si, da tak pogled na zakon o jeziku ne more prispevati k boljšim medsosedskim odnosom in poglabljanju medse- bojnega spoštovanja. OZ : Preživetje slovenščine pa ni samo stvar države, ampak slehernega od nas, ki nam predstavlja materinšči- no. Ob branjenju zakona ste vsak dan doživljali različne reakcije ljudi. Vas skupna “bilanca” teh reakcij hrabri ali skrbi? Potrata: Veliko je tistih, ki z zakonom niso zadovoljni, ker to ni zakon o “lepem” jeziku, kar so mnogi pričakova- li, da bo. Tudi ne posega v zasebno sporazumevanje. Tam bo še vedno veljalo, da jezik dela človeka, če parafrazi- ram slovenski pregovor. Ne bo pregnal vseh tujih napisov in poimenovanj, ne ponuja odgovorov na vsa vprašanja, ponuja pa priložnost za razmislek o posameznikovem jezikovnem védenju in vedênju. Zlasti grobi napadi iz gospodarskih vrst in nerazumevanje iz akademskih krogov bi lahko bili povod za zaskrblje- nost, prav tako opozorila na poslovanje samo v tujem jeziku v vrsti znanih slovenskih podjetij v tuji lasti in indiferentnost naših kupcev do poslovanja v tujem jeziku sredi Maribora ali Ljubljane. Toda po drugi strani se je zaradi zakona o jeziku o slo- venščini toliko govorilo in pisalo kot zlepa ne. V soju medijskih luči so mnogi vneto izrekali svojo podporo zakonu in javno zatrjevali, da bodo tudi v institucijah EU govorili slovensko. Kako občutljivi smo za jezik v resnici, pa najjasneje kažejo odgovori naključno izbranih sogovornikov ob za- pisu skupne denarne enote euro/evro. Veliki, zares veliki večini je bilo vseeno, kako pišemo, čeprav so se prav ob tem odprla vsa bistvena vprašanja rabe jezika. Ampak denar je sveta vladar in za marsikoga so jezikovna vpra- šanja ob njem popolnoma nepomembna. Najbolj me je pravzaprav razžalostilo in zaskrbelo, ker sta ob prvi pri- ložnosti vsa načelna skrb za jezik in ljubezen do njega skopnela kot spomladanski sneg. Ampak tudi ob denarju najdemo svetlo plat medalje. Ravnatelj tolminske knjiž- nice se ne pusti odgnati s samo angleško pisano pogod- bo, po donkihotsko se bori z uradnimi mlini na veter. OZ : Posebej vas sprašujem po vašem mnenju glede vse širše rabe tujega jezika kot lingve franke, kar je bilo v naši preteklosti sicer splošna praksa – v tej vlogi so zapo- redoma nastopale latinščina, nemščina, srbohrvaščina in danes angleščina. Takšna jezikovna praksa tudi drugod ni redek pojav – naj omenim samo Skandinavijo. Rekel bi, da je “dvojezičnost” neizogibna, a kaj narediti, da ne bi škodila slovenščini? Potrata: Seveda soglašam, da je znanje vsaj dveh, še bolje več jezikov za dobro sporazumevanje v današnjem svetu nujno. Prednost EU vidim prav v tem, da ne spre- jema logike talilnega lonca, ampak spodbuja učenje zlasti jezikov z manjšim številom govorcev in zagotavlja sred- stva tudi za prevajanje leposlovja. Kljub temu ne morem RAZGOVOR