OZ 2004/4

M 201 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 slovenščine v podeželskih cerkvah slovenske Štajerske in prvi natisnjeni posvetni pesmi iz leta 1807 Hvala kmetič- kega stana ino tobačie trave v dveh pesmah zapojena , zaradi česar ga štejemo za začetnika slovenske posvetne verzifikacije v severovzhodni Sloveniji. OZ : Slovenistika in knjižničarstvo sta si na mnogo na- činov zelo blizu in verjetno je bila taka bližina pomembna tudi pri vašem poklicnem opredeljevanju. Kako vidite knjižnico v človekovem osebnostnem razvoju? Potrata: Večina ljudi se še v poznih letih spomni svoje- ga prvega stika s knjigo. Zase lahko rečem, da so imele knjige pri nas v družini prav posebno ceno tudi zaradi tega, ker je bil stari oče izučen knjigovez, čeprav se je večino časa preživljal s torbarstvom. Ker je mamina dru- žina v izseljeništvu izgubila svoje imetje, se je ohranilo samo izročilo o lepo vezanih knjigah, ki so jih nadome- stile povojne predvsem broširane izdaje uveljavljenih zbirk, recimo Prešernove in Mohorjeve družbe, najbolj živo pa sta mi ostala v spominu Finžgarjeva Makalonca s Plečnikovimi ilustracijami in Levstikov Martin Krpan s Kraljevimi. Nobena kasnejša ilustrirana izdaja Martina Krpana ni zasenčila intenzivnega doživetja iz otroštva. Tako kot je bilo obiskovanje gledališča in opere, pa tudi kina za moje starše več kot samo navada, je bilo tudi pet- je, zlasti pa branje zame več kot samo zabava. Lahko bi rekla, da je bilo branje prava strast, ki sem jo nasledila po svoji mami. Omeniti pa moram še en zelo močen spomin. Z bratom sva bila pogosto na počitnicah pri ljubljanskih sorodnikih, ki so imeli v Kersnikovi ulici lepo opremljeno meščansko stanovanje. Od vsega se najbolj spomnim Gasparijevih slik in Jakčevih portretov, posebej pa velikanske knjižne omare z lepo vezanimi Ljubljanskimi zvoni. Ko so se kasneje sorodniške vezi zrahljale, sem kot študentka sla- vistike obžalovala predvsem to, da nisem mogla do knjig, ki jih po smrti starega profesorja nihče več ni jemal v roke za branje. Takrat sem to čutila kot krivico, tako kot se sedaj včasih sprašujem, kaj bo s knjigami, ki sem jih sama tako skrbno zbirala vrsto let. Začela sem s podarjenimi knjigami in učbeniki, predvsem berili, nadaljevala z zbirkama Sinji galeb in Kondor, kasneje predvsem s strokovno literaturo in zlasti poezijo. Domača knjižnica je za osebnostno rast, za doživljanje branja kot užitka nujna. Saj ni treba, da je kdo ve kako velika, pomembno je, da knjige živijo z ljudmi, da jih kadar koli lahko vzamejo v roke. Doma nismo bili pre- možni, ampak prav družinska tradicija je utrdila knjige in z njimi kulturo in umetnost kot pomembni vrednoti. Koli- kokrat se mi je zgodilo, da sem namesto knjige, ki sem jo iskala, vzela v roke drugo, jo začela brati in pri tem po- zabila na čas. Posebno ljubo pa mi je branje poezije. Ker sem veliko nastopala, kasneje pa pripravljala na nastope druge, sem znala veliko pesmi na pamet. Zdaj se s takim branjem več ne ukvarjam. In ga pogrešam. OZ : Knjižnice predstavljajo osnovno kulturno infrastruk- turo države. V prejšnjem mandatu ste sprejeli nov knjiž- nični zakon. Imajo knjižnice ustrezen položaj v kulturni politiki vlade? Potrata: Vprašati bi se morali še širše: Ali ima kultura v vladni politiki ustrezen položaj? Veliko dejstev me utrjuje v prepričanju, da je kultura na vrsti, ko je že vse drugo mimo. Čeprav je mogoče brati in poslušati velike besede o kulturi kot nosilki narodne identitete, se vse ustavi pri sredstvih. Tudi vse pogostejši in glasnejši razmisleki o vpeljavi tržnih mehanizmov tudi v kulturo me zelo vzne- mirjajo. Kaj se skriva za liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo v kulturi, bo pa tudi kmalu jasno. Sicer sem pa prepogosto doživela, da je percepcija infrastrukture povezana samo s prometom, saj je kulturna infrastruktura za mnoge povsem drugotnega pomena, če ne celo zane- marljivega. Vse preveč je namreč takih, ki vidijo knjižni- co in kulturo zgolj kot strošek, ne pa kot nujno osnovo za razvoj okolja, v katerem deluje. Davno so minili časi, ko je bila knjižnica razširjevalka samo gradiva, po katerem je dobila ime. Moderna knjižnica je postala pomembno informacijsko središče. S svojo dejavnostjo zagotavlja tudi večjo kakovost življenja številnim uporabnikom, ki sicer ne bi mogli razvijati svojih bralnih navad ali pa hitro priti do potrebnih informacij. Ne morem reči, da je zakon našel dobre rešitve za vse, kar zadeva knjižnice, dopustila bi celo možnost, da neka- terih stvari zakon, podobno kot vsak drug zakon, ne more rešiti. Predlog zakona so pripravljali daljši čas, ga uskla- jevali, vendar prvotnega koncepta v zadnji fazi poslanci nismo mogli spremeniti. Z dopolnili smo nekatere svoje poglede uspeli uveljaviti, vseh pa ne, to vi najbolje veste, pa naj gre za IZUM ali Univerzitetno knjižnico Maribor. Toda zakon je zdaj tu, tudi polemika med založniki in avtorji na eni strani ter knjižničarji na drugi o tem, kako knjižnice vplivajo na tržno uspešnost založništva, so malo potihnile – morda zaradi vdora časopisnih hiš v založni- štvo leposlovja – ne pa zadrege z zaračunavanjem obra- bnine za kasete, zgoščenke in podobno. Žal pa ta zakon ni stopil na prste tistim županom in ob- činskim svetom, ki so se pomena knjižnice zavedali samo takrat, ko je bilo treba izpolniti pogoje za ustanovitev občine. Kakor hitro so postali občina, pa so ugotovili, da zanjo ne zmorejo stroškov in nočejo pristati na soustano- viteljstvo in s tem na sozagotavljanje potrebnih sredstev za delovanje knjižnice. Problem bi se moral rešiti v okvi- ru financiranja občin, pa smo spet na začetku. RAZGOVOR