OZ 2014/2

M T 89 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 ponske civilizacije, ki je hibrid kitajske civilizacije in starejših altajskih vzorcev); • muslimanska civilizacija (države širšega Bližnjega vzhoda (brez Armenije, Cipra, Etiopije, Gruzije, Iz- raela, Malte in Južnega Sudana) in Severozahodne Afrike ter Albanija, Bangladeš, Brunej, Komori, Indo- nezija, Malezija, Pakistan in Maldivi); • civilizacije držav južne podsaharske Afrike, Srednje Afrike (razen Čada), Vzhodne Afrike (brez Etiopije, Kenije, Komorov, Mauritiusa in Tanzanije); sem so- dijo še Zelenortski otoki, Slonokoščena obala, Gana, Liberija in Sierra Leone; • civilizacije Etiopije, Haitija, Izraela in angleško govo- rečih karibskih držav (nekdanje britanske kolonije v Karibih, katerih civilizacija je zelo podobna zahodni civilizaciji); • države, v katerih živijo zelo velike skupine ljudi, ki se identificirajo z ločenimi civilizacijami, kot so Indija (s hindujsko večino in muslimansko manjšino), Ukrajina (z grškokatoliškim svetom (uniati), ki prevladuje v zahodnem delu, in pravoslavnim svetom, ki prevla- duje na vzhodu Ukrajine), Francoska Gvajana, Benin, Čad, Kenija, Nigerija, Tanzanija in Togo, Kitajska (razcepljena med kitajsko in budistično civilizacijo v Tibetu ter Hongkongom in Macaom na zahodu), Fi- lipini (razcepljeni med islamom na Mindanau in ki- tajsko civilizacijo na zahodu), Sudan (razcepljen med islamom in civilizacijo podsaharske Afrike; ta delitev je bila formalizirana v juliju 2011 po referendumu za neodvisnost Južnega Sudana v januarju 2011). Razlogi spopada naj bi bili: • razlike v zgodovini, jeziku, tradiciji in veri, • krepitev civilizacijske samozavesti in zavesti o razli- kah med civilizacijami v globaliziranem svetu, • vera kot nadomestilo za izgubo tradicionalne identitete, • reakcija na svetovno prevlado zahodne civilizacije, • nespremenljivost kulturnih značilnosti, • civilizacijska samozavest kot ideologija ekonomskega regionalizma. Noam Chomsky je koncept spopada civilizacij kritiziral kot iskanje nove utemeljitve za geopolitiko ZDA po kon- cu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze. Za podjetno gospodarstvo potrebujemo tehnološki razvoj in inovacije. Po neoliberalni inovacijski strategiji in poli- tiki so glavni sovražniki podjetništva v državnem aparatu. Zato je treba vlogo države zmanjšati tudi na področju ino- vacij in tehnološkega razvoja. Država naj zgolj zagotavlja ustrezne pogoje, vse drugo pa naj izpelje zasebni sektor na prostem trgu na osnovi motiva dobička. Mazzucatova (Mazzucato, 2011) pokaže, da predstavlja zmanjšanje proaktivne vloge države v gospodarski politiki in politiki inovacij veliko nevarnost za gospodarsko rast. Države v najbolj uspešnih gospodarstvih so vodilni dejavnik inova- tivnega razvoja, predvsem: • s financiranjem najbolj negotovih faz raziskav in eksperimentalnega razvoja z ravnijo tveganja, ki ga zasebni sektor ne zmore prevzeti, • z vztrajanjem na nenehnem razvoju in z naročanjem razvojnih nalog ter • s spremljanjem poteka procesa komercializacije ino- vacij. Tisti, ki kot najboljši recept priporočajo čim manj države in čim več trga, so spregledali, da je bila za največjimi inovacijami v zgodovini vedno država. Google je finan- cirala ameriška fundacija National Science Foundation. Odkritje molekularnih protiteles, ki je omogočilo razvoj biotehnologije, je rezultat dela državnih laboratorijev Medical Research Council v Veliki Britaniji. Večino mla- dih inovativnih družb v ZDA ni financiral zasebni kapi- tal, temveč javni podjetni kapital skozi program Small Business Innovation Research (SBIR). Ti primeri veliko povedo. Inovacijska politika neoliberalnih vlad z vlogo države, ki naj zgolj zagotovi ustrezne pogoje za razcvet inovativnosti (sem sodijo investicije v znanost, zagotav- ljanje zakonskega okvira znotraj makroekonomskih ukre- pov, ne pa tudi neposredne naložbe v inovacije), je na- pačna, saj na gospodarsko rast deluje omejevalno. Država naj bi investirala predvsem v inovacije, ki predstavljajo preveliko tveganje za zasebni kapital. Najboljši primer podjetne države je inovativna politika ZDA (DARPA, SBIR, zdravila, nanotehnologija); omeniti velja tudi zelene tehnologije v Veliki Britaniji. Javni sektor je bil v podjetni državi vodilni dejavnik tudi ekonomije znanja, ki jo poganjajo tehnološki razvoj, pro- izvodnja in razširjanje znanja. Priporočila Mazzucatove za podjetno državo so zlasti: • zmanjšati neposredne transferje države za majhna podjetja, • financirati le tista majhna in srednja podjetja, ki so dokazala, da denar trošijo namensko za inovacije, • opustiti iniciative, ki ne prispevajo k rasti inovacij, temveč so usmerjene na dobiček od patentov, • zagotoviti solventnost podjetij za inovacijski razvoj, • sprejeti proaktivni intervencionistični pristop do ino- vacij na področju zelenih tehnologij, • povečati proračun za razvoj zelenih tehnologij, saj zasebne naložbe na tem področju ne zadoščajo. Karl Polanyi, avstro-ogrski sociolog kapitalizma, John Maynard Keynes, britanski ekonomist, in Hymen Minsky,