OZ 2013/1-4

ORGANIZACIJA ZNANJA 2013, LETN. 18, ZV. 1 – 4 kaže primer Finske, ene najbolj razvitih držav na svetu, ki ima v ustavi zapisano pravico do širokopasovnega interneta (BBC, 2010). Povečanje uporabe in obsega interneta je neizbežna, nepredvidljivo je verjetno samo, s kakšno hitrostjo se bo dogajalo. Število naprav, priključenih na internet, strmo narašča. Že leta 2009 je podjetje Cisco – gigant, ki proizvaja omrežno opremo – napovedal, da bo v letu 2014 v uporabi 12 milijard naprav oziroma štirikrat več kot leta 2009, leta 2020 pa naj bi jih bilo že 50 milijard (MacManus, 2011). Na internet bo priključeno več naprav, kot je ljudi, zato danes že govorimo o internetu stvari (angl. internet of things ). Če bo vedno več ljudi povezano v internet, se bo ta tudi vsebinsko bogatil, to pa pomeni, da se bo povečalo število strežnikov, na katerih bodo te vsebine dostopne. Vse več bo tudi drugih naprav, predvsem mobilnih, ki bodo omogočale branje teh vsebin in nalaganje v svetovni splet. In to je nekaj, na kar leta 1974 ameriška agencija za napredne raziskovalne projekte DARPA (angl. defense advanced research projects agency ) skupaj z raziskovalci z univerz v Stanfordu in Londonu ni bila pripravljena. Tega leta se je rodila prva specifikacija za povezovanje omrežnih naprav preko interneta –TCP (angl. internet transmission control program ). Preteklo je dolgih 7 let, da so internetni protokol TCP/IP verzije 4 (IPv4) še standardizirali. Še vedno je zanimivo vprašanje, kje so predhodne verzije tega protokola? Nastale so sočasno s tem protokolom, vendar je bila stabilna in širše uporabljena le zadnja, četrta verzija (Wikipedia, 2014). Kaj je bistvo internetnega protokola Danes internetni protokol – IP poznajo že v srednji šoli, poklicno pa ga morajo dobro poznati vsi informatiki, računalničarji in elektrotehniki. Tuj ne sme biti tudi vsem drugim poklicem iz tehničnih in naravoslovnih strok. Za marsikoga je samo številka, ki jo moramo vpisati nekje v računalniku, telefonu ali prenosni tablici. Včasih pa še to ni treba, ker se kar sam nastavi. Protokol že sam po sebi pomeni neki dogovor o tem, kako bodo povezani elementi med seboj komunicirali. Podobno kot katalogizacijska pravila in format COMARC. Da bi lahko sodelovali v sistemu COBISS, moramo upoštevati temeljna pravila. In posebna pravila veljajo tudi za internetni protokol, ki predpisuje, kako preko omrežja od izvora do cilja potujejo paketi podatkov. Internetni protokol omogoča enolično naslavljanje omrežnih naprav in ker so računalniki danes še vedno le stroji, ki v svojem temelju delujejo po binarnem principu, je bistvena prav unikatna številka. Vsaka naprava, ki je priključena neposredno v internet, mora imeti svoj internetni naslov, svojo enolično številko IP. IPv4 je 32-biten, praktično to pomeni štiri številke od 0 do 255, ki so ločene s piko. Tako lahko oštevilčimo 2 32 oziroma preko 4 milijarde naprav, kar pa v praksi ne drži, saj je dosti naslovov rezerviranih za posebne namene, na primer za označitev omrežja ali posebnih privatnih naslovov. Obenem je organizacija IANA (angl. internet assigned numbers authority), ki skrbi za razdeljevanje internetnih naslovov, zelo nesorazmerno razdelila naslovne bloke IPv4, saj le 15 % svetovne populacije uporablja kar 75 % vsega razpoložljivega naslovnega prostora IPv4. Velike ameriške korporacije (Apple, IBM, HP) so recimo prejele naslovni blok razreda A, ki omogoča uporabo več kot 17 milijonov naslovov (Kunc, 2010, str. 6). Lahko rečemo, da je razporeditev naslovnega prostora dokaj nepravična. Vprašamo se lahko, ali danes obstaja dovolj naslovov za vsakega Zemljana, ki ima domači računalnik pa prenosnik, telefon in tablični računalnik, in vse želi priključiti na internet. Odgovor je še zdaleč ne, IPv4 naslovov je žal dosti premalo. Naslovov IPv4 je zmanjkalo V februarju leta 2011 je IANA podelila zadnji razpoložljivi naslovni prostor IPv4 regionalnim organizacijam, med katere spada tudi evropska RIPE NCC (franc. réseaux IP Européens , angl. network coordination centre ). Slednji organizaciji je naslovnega prostora IPv4 zmanjkalo 14. septembra leta 2012 (Huston, 2014; Arnes, 2012). Leta 2000 je bilo po podatkih IANA na voljo le še 50 % naslovnega prostora (Wikipedia, 2013) in internet se je začel širiti tudi na Kitajskem. Da bo IPv4-naslovov zmanjkalo, je bilo vsem jasno že v prejšnjem tisočletju (Arnes, 2011). Zato so se v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja začeli razvijati mehanizmi, ki omogočajo podaljševanje IPv4. Najbolj znani so trije. DHCP (angl. dynamic host configuration protocol ) omogoča samodejno dodeljevanje naslovov IP iz nekega omejenega bazena razpoložljivih naslovov. Torej lahko več naprav uporablja enake naslove IP, vendar ne hkrati. Ta ideja je sicer dobra, vendar se pojavijo težave, saj imamo vedno več naprav hkrati povezanih v omrežje. Zato je bilo treba kaj hitro vpeljati druga dva mehanizma. Prvi nam omogoča uporabo zasebnih naslovov. Kadar je na napravi nastavljen naslov med 10.0.0.0 in 10.255.255.255 ali recimo med 172.16.0.0 in 172.31.255.255 ali med 192.168.0.0 in 192.168.255.255, potem veste, da uporabljate privatni naslov, ki sam po sebi ne zagotavlja povezave v internet (ni unikaten, saj ima prav isti naslov lahko sosed v svoji službi). Kako pa potem pridemo do interneta? Z mehanizmom, ki mu pravimo NAT (angl. network address translation ) oziroma NAT-PT (angl. port translation ), ki preslika privatni naslov v veljaven internetni naslov (Kunc, 2010, str. 12). Kljub temu da brez njih širjenja interneta ne bi bilo, imajo ti principi Dejan Valh: IPv6 – ALI GA ŽE POTREBUJEMO?