OZ 2012/4

M T 171 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 V tej filozofski knjižnici sem leta 1963 dobil staro pisalno mizo, v kateri sem našel celo neke Pučnikove nepomembne papirje, ki so v njej ostali iz leta 1958, ko so ga imenovali za asistenta, in 1959, ko so ga obsodili na devet let zapora. Kakšnih posebnih navodil za vodenje knjižnice nisem dobil in so mi bile dotedanje "knjižničarske izkušnje" zelo dobrodošle. Kataloga ni bilo, pač pa le inventarna knjiga, v katero sem vpisoval novo gradivo. Tega niti ni bilo tako malo, saj so redno prihajale "knjige na ogled", ki smo jih kupovali po presoji učiteljev in odobritvi fakultetnega tajnika Piška. Od časa do časa so me z naročili poslali v knjigarno tuje literature, ki jo je Državna založba imela v Kozolcu. Zavedal sem se, da je moja najodgovornejša naloga izposoja in sem zvesto beležil kroženje gradiva. Na srečo so bili študenti maloštevilni, pa še med njimi niso bili prav vsi zaljubljeni v branje knjig. Nekateri so se z zapiski predavanj prebili prav do doktoratov, potem pa so jih še objavili kot izvirne knjige. Veliko sem razmišljal o tem, da bi vendarle morali popisati vse knjige in sem si izmišljal različne obrazce, na katerih bi to izpeljal. Dotedanje brskanje po knjižničnih katalogih mi namreč ni zapustilo vtisa, da so zapisi na listkih povsem enoviti in celo predpisani. Bil sem že zelo blizu temu, da bi "izumil" knjižničarstvo. Silno sem se zagnal in neumorno pisal listke, ne le podnevi, pač pa tudi preko noči. Bilo je kar strašljivo opolnoči hoditi po ogromni stavbi, v katero sem se pustil zakleniti. Ampak, kupček listkov, na katere sem po svoji zamisli zapisoval podatke o knjigah, se ni in ni hotel zvišati. Kar naprej sem bil pri najnižji knjižni polici v prvi omari. Ne vem, od kod se mi je po nekaj tednih "prikradla" v roke univerzalna decimalna klasifikacija, s katero se kot filozof nikakor nisem strinjal, toda nisem našel nikogar, ki bi se hotel o tem z mano prepirati. Celo do Mirka Rupla v NUK-u sem prišel, a z neko kulturniško pretvezo v imenu študentskega "Kluba 63", za "uničujočo kritiko" UDK mi je pa potem zmanjkalo časa (morda tudi poguma?) v njegovi monumentalni pisarni. Začel sem vse bolj dvomiti v svoje početje in končno odstopil od velikega načrta. Po letu dni pa se je iztekel tudi moj demonstratorski staž in "gospodarsko reformo" je spremljalo varčevanje. Knjižnica v [tudentskem naselju Moja prva zaposlitev je bila upravnik Študentskega naselja pod Rožnikom. Nisem bil "glavni", ker smo imeli še direktorja, bil pa sem v vseh pogledih sogovornik stanovalcev. Sam sem več let prebival v naselju in pogrešal marsikaj, kar sem imel kot upravnik priložnost popraviti. Takoj smo ustanovili kulturno društvo "Forum", študentom ALU smo naredili galerijo in na zelenici postavili prvo skulpturo iz makedonskega marmorja, imeli smo javne tribune v veliki jedilnici itd. Najbolj pa me je mučilo, da ni bilo knjižnice. Študentsko naselje so projektirali študenti arhitekture v Ravnikarjevem ateljeju in bilo je prijetno na pogled. Za jugoslovanski partijski kongres leta 1958 so ga še polepšali, a za skupne prostore niso poskrbeli: ni bilo športnih objektov, kulturne dvorane in tudi ne knjižnice. Ta bi bila še posebej dobrodošla, saj v študentskih sobah ni bilo mogoče zmeraj uskladiti študijskega ritma. Predvsem je bila potrebna čitalnica. In zanjo smo našli možnost v kletnih prostorih, ki so bili v petem bloku kar obsežni. Nabavili smo običajno šolsko pohištvo, zelo pomembne pa so bile v kleti namizne luči, kar nam je za razumno ceno rešil pasar Pirnat s Prul. Knjig ni bilo, smo pa naročili nekaj periodike. Stanovalci so takrat opravljali redna dežurstva v vratarnici in v domeno "dežurnega" je spadala tudi "knjižnica". Vsekakor smo imeli resne namene sčasoma vzpostaviti primerno knjižnično službo, kar pa se ni nikoli uresničilo. Namesto tega se je "knjižnica" spremenila v "učilnico" in postala znana kot "podmornica", v kateri se je vse manj študiralo in vse pogosteje veseljačilo. Leta 1968 bi zagotovo uspeli z zahtevo po knjižnici, pa so si študentje bolj želeli minigolf. Se je pa takrat namesto knjižnice v kleti VI. bloka naselil Radio Študent, ki je takoj postal glavna atrakcija. Nova Univerzitetna knjižnica Maribor Leta 1970 sem nastopil službo pomočnika glavnega tajnika Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru (ZVZ), zadolženega za razvojna vprašanja in že pred tem sta me Vladimir Bračič in Janko Kuster v Slovenski Bistrici, kjer sem služil vojsko, založila z gradivom za pripravo razvojnega načrta 1970–1975. Ne le, da smo v tem dokumentu prvič objavili namero o ustanovitvi druge univerze, ampak smo tudi deklarirali koncept centralne vloge univerzitetne knjižnice. Sočasno s sprejetjem tega dokumenta je Študijska knjižnica Maribor postala sestavni del Združenja visokošolskih zavodov, sam pa sem postal njegov zastopnik v knjižničnem svetu. Neposredno za tem sva z Bračičem spisala Zasnovo PUM – Projekta Univerze Maribor, za katerega je Ludvik Zajc s strani šolskih oblasti zagotovil tudi financiranje. Eno od izhodišč zasnove druge univerze, ki se je meni zdelo še posebej pomembno, je bilo izogibanje pomanjkljivostim, ki so obremenjevale razvoj ljubljanske univerze in med njimi je bila slaba vraščenost njene univerzitetne knjižnice v študijski in raziskovalni proces. Ključni ljudje v Mariboru, še posebej pa direktor študijske knjižnice Bruno Hartman, so posvojili zamisel, da je treba univerzo zgraditi okoli njene centralne knjižnice. Zato je študiji o razvoju univerzitetne knjižnice, ki jo je zastavil Hartman, pripadlo zelo KRONIKA