OZ 2010/3

140 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 3 Velika ovira pri uporabi priporočil na lokalnem nivoju je pomanjkanje zanesljivega identifikatorja za avtomatizirano kolokacijo enakovrednih pojavnih oblik. Priporočila nekako predpostavljajo, da bo katalogizator med seboj primerjal različne datoteke ali datoteko z metapodatki drugega katalogizatorja. Še vedno pa ni jasno, kako naj knjižnice, ki dobivajo zapise za e-knjige iz veliko različnih virov, učinkovito identificirajo in združijo podvojene zapise. Dobavitelji ponujajo zelo različne zapise: • nekateri se trdno držijo katalogizacijskih standardov; • drugi poskrbijo za osnovne zapise MARC šele po dolgih pogajanjih; • nekateri pa poskrbijo za nenavadne dodatke, ki so omejeni le na manjše število zapisov. Katalogizatorji v UHL pred uvozom zapisov ocenijo vsak paket in se nato odločijo, kako s čim manj dela in kasnejšega vzdrževanja dopolniti lokalni katalog. Posamezna obdelava e-knjig je zelo redka, največkrat samo v primerih, ko: • je delo zelo pomembno za zbirko knjižnice in je vidnost v WorldCat prva prioriteta, • je delo stalno dostopno zaradi enkratnega nakupa, • dobavitelj ne zagotavlja zapisov ali pa so ti zelo slabe kakovosti, • je enota samostojno delo v odprtem dostopu. Pri tem je potrebna posebna previdnost pri delih, ki so v tiskani obliki končna, v spletnem okolju pa delujejo kot integrirni viri v elektronski obliki, kot npr. enciklopedije, ki se v tiskani obliki pojavljajo kot monografije, v digitalni obliki pa gre za spletne strani in portale. Za velike pakete zapisov, najpogosteje za določene zbirke, na katere so naročene knjižnice, ki redno dodajajo in opuščajo naslove, se je izkazalo, da je najbolj učinkovito, če vsakič star paket zapisov enostavno "prekrijejo" z novim. Pri tem so koristi hitrega dostopa in enostavnost dopolnjevanja močno prevladale nad morebitnimi pomanjkljivostmi in napakami v zapisih, ki jih zagotavljajo dobavitelji. V primeru zapisov za druge (nemonografske) oblike del, kot so poezija, kratke zgodbe, različna poročila in primarni viri (pisma, intervjuji), so za razlikovanje od "tradicionalnih" knjig v besedilu povezave začeli uporabljati besedo "e-besedilo". Pri tem pa katalogizatorji ne iščejo posameznih naslovov, pri katerih bi uporabili to oznako, temveč jo uporabijo pri celotnem paketu zapisov, kadar od dobavitelja dobijo podatke, da zbirko sestavljajo pretežno literarna dela, primarni viri in druge neknjižne vsebine. Ob vse večji uporabi fasetnega brskanja v katalogih so začeli razmišljati o uvedbi podrobnejše določitve formata za posamezne vrste gradiva. Pred sprejemom novih priporočil PCC je bila glavna bibliografska značilnost e-knjige, da je imela status reprodukcije. Skladno z LC Rule Interpretations 1.11A je bila reproducirana e-knjiga obravnavana kot sekundarna pojavna oblika neelektronskega izvirnika. Območje založništva in fizični opis sta se nanašala na izvirnik, polje 533 (elektr. reprodukcija) pa je služilo za opis reprodukcije. Izvirno digitalna e-knjiga se je obravnavala kot enkratna pojavna oblika. Območje založništva je vsebovalo informacije o elektronski verziji, večina takšnih zapisov pa ni vsebovala nobenega fizičnega opisa. Nova priporočila v veliki meri odpravljajo te razlike. Katalogizator sicer lahko naredi nov zapis v primeru bistvenih razlik med elektronsko in tiskano obliko, vendar priporočila pojmujejo enakovredne pojavne oblike zelo široko in odsvetujejo kreiranje ločenih zapisov. Priporočila več ne zahtevajo ločevanja zapisov za elektronske in tiskane izdaje, ali standardizacije opomb o reprodukciji, ter točk dostopa za različne pakete in dobavitelje. Namesto tega je treba zapise za reprodukcije, elektronske pojavne oblike, izdane skupaj s tiskanimi deli, ter izvirna digitalna dela podrobno preveriti in zagotoviti, da ne vsebujejo opuščenih polj. Za lažje upravljanje z zapisi katalogizatorji UHL priporočajo: • zbiranje in hranjenje vzorčnih zapisov, • seznam polj, ki morajo (ali ne smejo) biti v zapisu, • zagotavljanje trajnih podatkov za polja, ki zahtevajo enolično kodiranje (da bi zmanjšali število napak pri vnosu podatkov). Proces paketnega urejanja zapisov poteka s pomočjo programa MarcEdit, ki omogoča hkratno urejanje več tisoč zapisov hkrati, v "čitljivi" besedilni obliki (txt). Pri upravljanju z velikim številom zapisov ima polje 001, ki vsebuje enolični identifikator zapisa, poseben pomen v kasnejšem procesu upravljanja in vzdrževanja zapisov za določeni paket. Zato je že na začetku paketnega urejanja treba nujno preveriti, ali ima vsak zapis svoj identifikator. Za ta namen se v MarcEdit uporablja funkcija "Field Count" – po štetju polj se mora število zapisov v paketu ujemati s številom polj 001. Če se številki ujemata, se v naslednjem koraku uporabi funkcija "Record Deduplication", ki preveri, ali v paketu zapisov obstajajo kakšni podvojeni zapisi. Ker je paketno procesiranje in nalaganje zapisov močno odvisno od pravilne sintakse OCENA