OZ 2009/3

M T 119 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 GNU/Linux. In zaradi vsega tega skupaj se napovedi Billa Gatesa, da bo leta 2000 na svetu obstajal en sam operacijski sistem WindowsNT, niso uresničile. Če so se pred petnajstimi leti še posmehovali odprti kodi, danes nobeni računalniški korporaciji ni do smeha. Odprtokodni projekti izhajajo iz prepričanja, da mora biti znanje na razpolago vsem. Ni rečeno, da je javni nadzor všeč vsaki vladi. Mnoge vlade si želijo monopolni nadzor nad kreatorji kode, kar lažje dosežejo pri zaprti kodi (tega so vajene že iz telefonije). Pri odprti kodi pa lahko vsak trenutek nastane modul, ki obide vladni nadzor, zato avto- ritarne oblasti ne marajo odprte kode! To ne pomeni, da pri odprti kodi nadzor sploh ni možen, le javen mora biti, pri zaprti kodi pa se nikoli ne ve, kaj je “zadaj”. Okolje, ki zavrača odprto kodo, pač ne želi biti transparentno. INTELEKTUALNA LASTNINA Pravnike skrbi, kako zavarovati lastniške interese v ki- berprostoru. Možni sta dve vrsti zaščite: (i) tradicionalna zaščita, ko zakon definira prostor, v katerega drugi nimajo vstopa, in kaznuje tiste, ki tega ne upoštevajo; (ii) teh- nična zaščita, ki blokira vstop nepovabljenih. V realnem svetu sta obe zaščiti precej dragi. Pravna zaščita v kiberprostoru je komplicirana in izjemno draga, največkrat pa sploh ni mogoče razmejiti legitimne in nelegitimne uporabe. Do izuma tiska o zaščiti avtorske pravice (copyright) ni ni- hče razmišljal, problem pa je nastopil, ko se je izpopolnila tehnologija kopiranja. Digitalna tehnologija predstavlja šok za zaščito avtorske pravice: (i) kopije so enake izvirniku, (ii) distribucija kopij preko interneta je skoraj neomejena, (iii) legalni lastniki – uporabniki to tudi res znajo delati, (iv) glede na “nikogaršnji” internet ni mogoče pritisniti na distributerja (kot nekoč na Telekom), (v) ponudniki vsebin morajo iznajti nov poslovni model, kar znajo le redki. Razvoj zaščite intelektualne lastnine v kiberprostoru gre v smeri prevladujoče vloge kode, ki nadomešča pravna določila. Pravniki še vedno debelo gledajo in so prepri- čani, da je kiberprostor nasploh ena sama anarhija, ki jo je treba prepovedati. Resnica je ravno nasprotna: še nikoli ni bil dostop do gradiva tako pregleden kot v kiberpro- storu in edini problem je, da je zaščita avtorske pravice obremenjena povsem z brezpredmetnimi določbami, zaradi česar je neoperativna. Mark Stefik je to ugotovitev ilustriral s primerom e-knjige, ki jo zaradi programske opreme lahko preberemo enkrat ali stokrat, jo prenesemo na drugo mesto v spletu, jo zbrišemo, jo analiziramo po različni vidikih ali z njo sploh ničesar ne počnemo itd. Pravniki pa še zmeraj trmarijo s svojimi predstavami o papirnati knjigi. Če smo natančni, avtorsko pravico dejansko varuje skup- ni interes in intelektualna lastnina ni čisto prava privatna lastnina – kdo bi dovolil, da bi njegovo hišo po preteku določene dobe brez vsakega nadomestila razglasili za javno last? Država pri začasnosti intelektualne lastnine vztraja, ker se zaveda posledic blokade pretoka idej in znanja. Kaj pa se zgodi, ko namesto avtorske pravice nastopi koda? Interes skupnosti pade! Zaščita lastnika je neomejena, ni več poštene uporabe (angl. fair use ) za izobraževalno-raziskovalne namene, ni več omejenega trajanja avtorske pravice … Zaščita intelektualne last- nine s kodo pa prinaša še marsikaj drugega – s popolno sledljivostjo intelektualne dobrine v kiberprostoru pade anonimnost njenih “uživalcev”. Se bomo torej zatekli nazaj pod okrilje avtorske pravice? Seveda ne, saj razvoja ni mogoče zavrteti nazaj, se pa vse več pogledov usmerja v skupno dobro (angl. the commons ). Mišljen je vir, ki ga v dani skupnosti lahko uporablja vsakdo brez izrecne odobritve drugih. Dovoljenje ni potrebno, ker je skupno dobro brez nadzora ali pa je bilo dovoljenje za uporabo že nekoč prej dodeljeno vsem. Od skupnosti je odvisno, ali bomo kiberprostor oblikovali kot kulturo v skupno dobro, ali pa bo postal bazar, kjer bomo skušali drug drugega pretentati in doseči lastno korist. Projekt Wikipedia je primer, ko pred našimi očmi nastaja izvrstna enciklopedija s prostovoljnimi prispevki tisočih, ki dajejo svoje intelektualne zmogljivosti vsem na voljo. To je skupno dobro nove dobe. ZASEBNOST Staro vprašanje o zasebnosti se tiče meje, ki naj jo zakon postavi drugim, da ne bodo vtikali nosu v naš zasebni prostor. Varovanje, da nas pustijo pri miru, je sestavljeno iz tehnične zaščite, moralne zaščite, cenovne zaščite in pravne zaščite. V preddigitalni dobi je bilo sledenje in preiskovanje živ- ljenja ljudi zamudno in drago početje, ki so si ga privošči- li le redki, tako da pravna ureditev v tem ni videla resne- ga problema. Danes je digitalno nadzorovanje enostavno, vseobsežno in poceni in vprašanje njegovih meja je postalo bistveno. Naše življenje se spreminja v nenehno naraščajoči digitalni zapis, s katerim razpolagajo drugi in nikoli ne vemo, za kaj vse ga uporabljajo. Največji interes imajo trgovci, ki zbirajo nepopisne količine osebnih po- datkov za segregacijo potrošnikov, kar na prvi pogled ne zgleda nevarno, lahko pa to postane, ko podatke prenese- jo v politiko ipd. Ne le, da nas ločijo na bogate in revne, prilepijo nam še celo vrsto etiket, ki se jih ne moremo več znebiti in nas vračajo v kastno družbo. Lessig ocenjuje, da se represija v večini držav povečuje, čeprav na neopazen način. Zaradi tega zagovarja paradok-