OZ 2009/3

M 59 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 posvetne aristokracije, višje duhovščine, nižje duhovšči- ne, menihov ter pisarjev. Glavno vlogo so v srednjem veku igrale samostanske knjižnice. Največji samostani, kot npr. Hilandarski in Zografski na Sveti gori, Rilski in Bačkovski, so odločilno vplivali na nastajanje bolgarske književne dediščine. Tudi danes se v njih še vedno hranijo najpomembnejše zbirke srednjeveških rokopisov. V obdobju od 15. do 19. stoletja so v nekaterih bolgar- skih krajih nastajale tudi knjižne zbirke v džamijah in medresah ter “vakufske” knjižnice s tiski in rokopisi v arabskem, osmansko-turškem in perzijskem jeziku, ki so služile muslimanskemu prebivalstvu. Zbirke iz nekaterih od teh knjižnic (npr. iz Šumena, Vidina, Samokova, Kju- stendila, Sofije in od drugod) so znamenite in jih danes hranijo v Orientalski zbirki Nacionalne knjižnice. NASTANEK POSVETNIH KNJIŽNIC Na začetku 19. stoletja so ob ustanavljanju bolgarskega posvetnega šolstva organizirali tudi splošne knjižnice. Takšno knjižnico sta npr. ustanovila Vasil Aprilov in Ni- kola Palauzov, ko sta postavila leta 1835 gabrovsko šolo. Idejo o urejanju splošnih knjižnic ob šolah je podprlo mnogo bolgarskih prosvetnih delavcev, kot npr. Zahari Knjažeski, Najden Gerov, Sava Filaretov in drugi. Splošni značaj bolgarskih šolskih knjižnic in demokratična načela njihovega delovanja, vključno z brezplačnim dostopom, predstavljajo tradicijo splošne odprtosti, značilne za raz- voj knjižničarstva v deželi pred bolgarskim narodnim preporodom. Po Krimski vojni (1853–1856) je v Bolgariji vzniknila nova vrsta splošnih knjižnic – prve bolgarske čitalnice. (Čitalnica je tipična bolgarska javna ustanova, ki združuje vloge knjižnice, gledališča in šole za prosto izbrana po- dročja, kot so tuji jeziki, plesne ali glasbene dejavnosti. To je prostor za pogovore in predstave, interesni klub itd. Kot plod odpora proti nasilnemu omejevanju kulturnega delovanja je pred bolgarsko osvoboditvijo izpod turške nadvlade delovalo preko 130 čitalnic.) Prva čitalniška knjižnica je bila odprta leta 1856 v Svišovu. Hitro je sledilo odprtje knjižnic v čitalnicah v Lomu in Šumenu. Bolgarske čitalnice so ustanovili tudi v večjih mestih sosednjih držav (Beograd, Odesa, Carigrad, Bukarešta, Dunaj itd.), kjer so bile velike skupine bolgarskih emi- grantov. Knjižni fond čitalniških knjižnic je bil pretežno narodno buditeljski in je podpiral dejavnost čitalnice, knjižnica sama pa je bila pogosto osnovna celica čitalni- ške organizacije. V sedemdesetih letih 19. stoletja so lastne knjižnice zače- le ustanavljati tudi ljudske šole. V času preporoda so na- stali pogoji tudi za nastanek zasebnih knjižnic pomemb- nih bolgarskih javnih delavcev. Večino teh knjižnic so kot zapuščino ali darilo prevzele prve bolgarske splošne knjižnice in to predstavlja njihov začetni fond. Tak primer je knjižnična zbirka prve bolgarske čitalnice v Svišovu, ki jo je podaril Emanuil Vaskidović in je obsegala okoli 800 knjig. Podobno je bila zasebna knjižnica dr. Ivana Seliminskega priključena k fondu šolske knjižnice v Sli- venu, Krsto Pišurka pa je svojo zasebno knjižnico daroval šolski knjižnici v Lomu. Glavna značilnost vseh vrst po- svetnih knjižnic v tem obdobju je sodelovanje javnosti pri njihovem ustanavljanju, gradnji in delovanju. KNJIŽNICE PO OSVOBODITVI BOLGARIJE Po osvoboditvi Bolgarije izpod turškega jarma je število čitalniških knjižnic hitro naraščalo. Do prve svetovne voj- ne jih je bilo že več kot tisoč, v začetku štiridesetih let 20. stoletja pa preko 2.900. Denar, ki ga je dodeljevala država in občine, je pokrival komaj 20 % stroškov njihovega delovanja. Glavni vir financiranja so drugi lastni prihodki knjižnic ter prispevki in darila. Odločilna za poosvobodit- veno bolgarsko knjižničarstvo je bila ustanovitev narodne knjižnice leta 1878, prve kulturne institucije nove bolgar- ske države. Nastala je na pobudo sofijskih gubernatorjev P. V. Alabina in M. Drinova kot Sofijska javna knjižnica, a že naslednje leto je postala državna ustanova, ki še danes nosi ime Nacionalna biblioteka “Sv. sv. Cirila in Metoda” (NBKM). V Vzhodni Rumeliji je bila istega leta ob sodelovanju vidnega preporoditeljskega učitelja in kulturnega delavca ter v tistem času direktorja ljudske šole Joakima Grueva v Plovdivu ustanovljena Oblastna knjižnica. Po združitvi Kneževine Bolgarije in Vzhodne Rumelije leta 1885 je omenjena knjižnica pridobila vlogo druge največje na- rodne depozitarne knjižnice. Danes ima knjižnica ime po pisatelju in pesniku ter neformalnem patriarhu bolgarske literature Ivanu Vazovu. Prvi zakon o obveznem izvodu tiskanih del iz leta 1897 določa omenjeni dve knjižnici kot glavni depozitarni zbir- ki za bolgarsko tiskano produkcijo. Leta 1920 sta z Za- konom o ustanavljanju ljudskih knjižnic takšen status in pravico do obveznih primerkov dobili še splošni knjižnici v Velikem Trnovem in Šumenu. V preostalih administra- tivnih centrih poleg čitalniških knjižnic obstajajo še mest- ne in občinske knjižnice. Do druge svetovne vojne sta bili v Bolgariji dve glavni znanstveni knjižnici: pri Bolgarskem književnem društvu, kasneje Bolgarski akademiji znanosti (BAN), in pri So- fijski univerzi “Sv. Kliment Ohridski”. Ustanovitev Cen- tralne knjižnice BAN je sestavni del institucionalizacije bolgarske znanosti in je povezana s prenosom knjižnice