OZ 2009/1-2

M 27 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 1 – 2 OZ : Knjižnično nadomestilo pogosto prav knjižnice naro- be razumejo, kot da gre za omejevanje dostopa do knjige. Kako ga utemeljujeta Skandinavija in Evropska unija? Pregl : Knjižnično nadomestilo je poplačilo avtorjem, katerih dela se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo. Razpolaganje z avtorskim delom, ki je izključna pravica avtorjev (torej tudi izposoja), je država avtorjem »odvze- la« in ga preko knjižnic dala na voljo ljudem. Zato države iz svojih proračunov namenjajo denar, ki naj bi avtorjem nadomestil »izgubljeni dohodek«, ker se proda manj knjig. Večina evropskih držav je oblikovala sistem nepo- srednih poplačil, Skandinavija pa knjižnično nadomestilo pojmuje kot del kulturne politike, ki naj spodbuja vrhun- sko ustvarjalnost in razvoj jezika. OZ : Zavzemate se za norveški model odkupa naklade za knjižnice. Kaj bi s tem dosegli? Pregl : Pred kratkim sem srečal knjižničarke in knjižničar- je iz splošnih knjižnic in hvaležen sem jim, da so me po- učili o svojih pogledih na nekatere stvari, na katere sam gledam drugače. Norveški model namreč temelji na tem, da država z javnim denarjem odkupuje veliko izvirnih del in z njimi oskrbuje javne knjižnice. Tako založnikom za- gotavlja prodajo in razumno založniško kalkulacijo, spodobne honorarje avtorjem ter širok dostop do domače literature. Pri nas knjižničarji v obstoječem sistemu nad tem niso navdušeni, saj je količina izposoj pomemben kriterij njihove uspešnosti in so prepričani, da bi zane- marjanje svetovnih uspešnic (ki jim tudi slovenski zalo- žniki in mediji namenjajo daleč večjo promocijo kot do- mačim avtorjem) in večanje odkupa izvirnih del knjižnice po hitrem postopku spremenilo v muzeje, v katere ljudje ne bi zahajali. Pogled od zunaj – javni denar naj gre v javnih knjižnicah za nakup slovenske izvirne literature (kar zveni zelo logično) – je treba dopolniti s pogledom od znotraj, to je v kakšnih pogojih delajo naše knjižni- čarke in knjižničarji in kaj jim država nalaga za osnovno delo, kako postavlja kriterije njihovega uspeha. OZ : Predlagate uvedbo “umetniške davčne olajšave”, kot jo poznajo na Irskem. Kako jo utemeljujete? Pregl : Umetniška davčna izjema je izrazito ekonomski ukrep. Pisatelji ustvarjajo »surovino« za kulturno in- dustrijo. Če predpostavimo, da znaša avtorski honorar v strukturi cene knjige 6 odstotkov, to pomeni, da vsak evro, vložen v avtorja, pomeni 16 evrov maloprodajne cene. Z drugimi besedami: iz enega evra avtorskega honorarja zraste za 16 evrov proizvodnje papirja, tiskar- skega dela, založniških in knjigotrških izdatkov. Če avtor, kot je Kajetan Kovič, v življenju dobi 400.000 evrov av- torskega honorarja, iz njega kulturna industrija ustvari 6,4 milijona evrov prodajne vrednosti knjig. Pri nas je davek na knjige 8,5 odstotka, kar znese v tem primeru 544.000 evrov oziroma 144.000 evrov več, kot bi dobil Kovič. Se pravi, da se državi splača spodbujati Koviča, da ustvari čim več, saj bo sama od njegovega dela posredno dobila 26 oziroma 36 odstotkov več kot on sam. To torej ne bi bila usmiljeniška gesta do avtorjev, pač pa skrb za držav- ni proračun. OZ : Obstaja tudi “danski model” plačevanja najbolj uveljavljenih avtorjev, kar se zdi za male knjižne trge razumna rešitev, vendar se nad njo mnogi zmrdujejo. Pregl : Več modelov, ne le danski, je dobrih. A njihova skupna značilnost je pač ta, da se avtorsko delo spodobno plačuje, da se ustvarjalcem namenja več denarja. Hono- rarji pri nas so na robu poniževanja. Povprečni znesek avtorju iz naslova knjižničnega nadomestila pri nas je 450 evrov letno. Povprečna subvencija na kravo pri nas znaša 500 evrov letno. Celotni znesek za knjižnično na- domestilo, ki ga pri nas prejme 1000 ustvarjalcev, se gib- lje na nivoju letnega zaslužka dveh članov uprav večjih gospodarskih družb, tudi takih, ki so v državni lasti. Če želi pisatelj pri nas zaslužiti povprečno slovensko plačo, mora na leto napisati 75 avtorskih pol besedila (1.200 tipkanih strani) in jih prodati po tarifi, kot jo predpisuje Ministrstvo za kulturo (založbe pa praviloma plačujejo precej manj!). OZ : Kaj bi pridobili z uvedbo fiksne cene za knjigo, kot jo pozna francoska praksa? Pregl : Sistem fiksne – enotne – cene knjig pomeni, da vsak kupec, kjer koli že kupi knjigo, plača enako ceno. Ta praksa velja v Franciji in v nemško govorečih deže- lah. Pomeni temeljno spodbudo za razvoj knjigarn in za korektno poslovanje vseh prodajnih poti za knjigo. Naš Urad za varstvo konkurence je ta sistem na pobudo majhne firme (ki ni bila članica GZS ne pri založnikih, ne pri knjigotržcih, nekaterim resnim založnikom pa ni pri- znal statusa stranke v postopku!) prepovedal, po mojem mnenju zaradi nevednosti in nepoznavanja slovenskega knjižnega trga. Postopek na Upravnem sodišču še teče; je pa res, da je tudi Evropsko sodišče že pred časom potrdilo pravilnost sistema enotne cene. OZ : Postali ste prvi direktor Javne agencije za knjigo. Prosimo, če skicirate njene naloge in opozorite na more- bitne stične točke z delovanjem knjižnic? Pregl : O Javni agenciji za knjigo je bilo napisanega že zelo veliko. V bistvu gre za to, da bi se na enem mestu strokovno odločalo o vprašanjih, ki zadevajo knjižni lok od avtorjev do bralcev. Delovna praksa kaže, da je kakšen del zakona o Agenciji oblikovan malo na hitro, zato je zdaj administrativnega dela več, kot bi si človek želel, RAZGOVOR