OZ 2008/2

80 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 2 Pedro Colado iz Portugalske je poročal o njihovem pro- jektu integracije priseljencev in etničnih manjšin s pomo- čjo IKT. Po državi so razpredli mrežo 111 lokalov s 6–9 osebnimi računalniki in polno zaposlenimi inštruktorji. Njihova ciljna publika so mladi od 6 od 24 let. ETI^NI VIDIKI IKT ZA PRIZADETE OSEBE O možnostih, da z IKT izboljšamo kakovost življenja pri- zadetih oseb, je govoril Jan Engelen s Katoliške univerze Leuven. Posebej se je osredotočil na potrebo, da bi pri raziskavah s tega področja obvezno obdelali tudi etične vidike, čemur se raziskovalci vneto zoperstavljajo z iz- govorom, da se bo trajanje raziskav zavleklo. Dejstvo je, da v medicinskih raziskavah že obstajajo specializacije za deontologijo, pri IKT pa to področje ni razvito. Razisko- valci bi etično odgovornost najraje prenesli kar na upo- rabnika, ki pač “izbira”, kar hoče. Če je že treba, naj spe- cialisti za etiko pripravijo kakšne vprašalnike za testiranje uporabnikov s tem v zvezi. Predstavil je “IST eInclusion application form”, ki vsebuje okoli 30 vprašanj, pomemb- nih z vidika etičnih posledic raziskav. Maurizio Salvi iz Biroja evropskih političnih svetovalcev (BEPA – Bureaue of European Policy adviser) in vodja sekretariata EGE (European Group on Ethics in Science and New Tachnologies) je v tej zvezi posebej navedel pri- mer IKT-implantantov, ki kontinuirano oddajajo določene zdravstvene podatke o osebi, ki ima tak vsadek. Prepo- vedati bi morali vsadke, ki bodo omogočali diktiranje obnašanja na daljavo (teledirigiranje). Prizadeti mora v vsakem primeru sam odločiti, kateri podatki o njem se lahko obdelujejo in za kakšen namen. Predvsem pa, kdo vse ima dostop do teh podatkov. ETI^NI VIDIKI UPORABE VLADNIH ON- LINE SERVISOV Skupina, v kateri je sodeloval William Dutton, znanec z mariborske konference HCC7, sicer direktor Oxford Internet Centre, se je ukvarjala z vprašanjem, kako spod- buditi večjo uporabo vladnih internetnih servisov. Pri tem so se kot odločilni izkazali naslednji problemi: • Kako upoštevati kulturno in siceršnjo heterogenost uporabnikov? • Kako spoštovati voljo posameznikov, ki hočejo ohra- niti osebni stik z upravnimi službami? • Kako preprečiti zapostavljenost ljudi, ki jim je iz raz- ličnih razlogov otežen dostop do IKT? • Kako destigmatizirati online servise oz. kako okrepiti zaupanje vanje? Phillip Virgo in Peter Ferdinand iz londonskega Centra za študije in demokratizacijo (Centre for Studies in De- mocratisation) sta posebej vztrajala pri razpravi o pravici posameznika, da zavrne ponujene možnosti e-uprave. V tej razpravi, ki se je razširila na vprašanje splošnega zavračanja IKT, sem tudi sam sodeloval s stališčem, da je treba digitalno sfero razumeti enako kot sfero tiska: ostati nepismen ni le osebna, ampak tudi družbena odločitev, zato je osnovna (opismenjevalna) šola obvezna in je “na- čitanost” (informiranost) visoko sponzorirana vrednota, kar je treba razširiti na digitalno pismenost. Nisem do- bil občutka, da me glede tega večina podpira, ampak je bilo bolj sprejeto stališče, da je sprejemanje digitalnega medija stvar osebne opredelitve oz. svobode. Kasneje sem ujel, da se je ta razprava prenesla tudi na visoko konferenco “i2010” na Brdu in da je tudi tam prevladalo drugačno stališče od mojega. Pa naj, saj za prihajajočo net generacijo to sploh ni nobeno vprašanje. [E ZAKLJU^NA UGOTOVITEV Blejska delavnica “Ethics and e-Inclusion” si je za en sam dan (neto 6 ur) zastavila preveč vprašanj. To je bilo še po- sebej očitno, ker se ni mogla opreti na neko uveljavljeno strokovno artikulacijo in kategorialni aparat za obravnavo etičnih vidikov IKT, pač pa je prevladoval opisni, anekdo- tični pristop z navajanjem primerov. Maurizio Salvi je sicer zagotavljal, da je EU “skupnost vrednot”, vendar teh vred- not ni razgrnil, da bi jih lahko aplicirali na IKT. Vsi vemo, da je malo pretiraval, saj je v začetku skupnosti šlo izrecno za “premog in jeklo”, ne pa za vrednote, čeprav je bila v ozadju kontrola oboroževanja, kar ni brez etične podlage. Vendar je taka etična podlaga premalo občutljiva za “pre- finjene” nianse informacijske etike. Zatekanje k proceduri sprejemanja etičnih presoj je vse- kakor koristno, vendar rešuje le normativno plat etike. Velike vrzeli pa obstajajo v analitični etiki, saj je informa- cijska družba nova paradigma in je ni mogoče “natočiti v stare steklenice” klasične etike, pač pa je treba ugotoviti, opisati in primerjati novo etično prakso. Ne verjamem, da stara univerzalna etika res vsebuje vse odgovore na dileme informacijske družbe in prepričan sem, da potrebujemo novo splošno utemeljitev etike. Na Bledu pa smo se pogovarjali, kot da je etika (za)dana in samoumevna. Spletne povezave CEPIS: www.cepis.org CESGA: www.cesga.es Franci Pivec

RkJQdWJsaXNoZXIy MTAxMzI5