OZ 2007/4

M T 251 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 te mere osiromašene, da so ostale brez pomembnih del svetovnih avtorjev samo zato, ker so njihovi prevajalci, založniki ali pisava v nasprotju z merili „novega” časa. Pri tem je zgodba o pravicah t. i. manjšin le začimba za hrano ali pa niti to. Nacionalne manjšine so pridobile nekakšen pomen le v tisti meri, v kateri so nekdanji ena- kopravni narodi izgubili svoj pomen. Tekmujemo v tem, kdo bo imel boljši odnos do Romov, Italijanov, Čehov, Poljakov itd., zanemarjamo pa potrebo, da bi najprej zadovoljili konstitutivne narode. Banjaluka glede tega ni nobena izjema, čeprav se njena knjižnica lahko pohvali s korektnim odnosom do starega knjižničnega fonda, ki je v celoti ohranjen. Vendar pa obnova tega fonda ne spremlja vsega tistega, kar se pomembnega zgodi v založništvu Zagreba in Sarajeva; po eni strani nimamo zadostnih sredstev za nabavo, po drugi strani pa ni več izmenjave med knjižnicami. Dnevni in tedenski časopisi tega ne morejo nadomestiti. V nasprotju s tem pa je od- nos mesta do nacionalnih manjšin vzoren. Naš mestni načelnik je prejel evropsko nagrado za projekt integriranja in podpore romski skupnosti. Več združenj nacionalnih manjšin ima zelo dobro organizirane klube, ki jim je mesto opremilo prostore, galerije in knjižnica pa rade sprejemajo razstave, ki jih organizirajo njihove ambasade. S tem več pridobijo meščani Banjaluke kot pa same nacionalne skupnosti. Te so danes zgolj ostanki nek- danjega večkulturnega avstroogrskega imperija. Takrat so veliko prispevale k razvoju prosvete, znanosti in kulture v prostoru BiH, npr. „Školski vjesnik”, ki je izhajal od leta 1894 do druge svetovne vojne in je bil pomembna tribuna za izpopolnjevanje prosvetnih kadrov te pokraji- ne. Sedaj smo ta časopis digitalizirali in s tem omogočili vpogled, kako je v resnici potekal razvoj te družbe – brez sleherne politikantske revizije tistega obdobja. Kaj še lahko naredimo v naših knjižnicah in kaj počne- mo? Svetovna praksa, posebej kanadska, daje prednost mestnim knjižnicam kot servisom za učenje in promocijo t. i. drugega jezika, ki je dejansko materni jezik, ob pred- postavki, da je uradni jezik države pač prvi jezik. Ne pod- pirajo zasebnih knjižnic (ki seveda niso prepovedane, so pa izključno v domeni zasebne prakse določenih skupin, predvsem nacionalnih in verskih), pač pa omogočajo, da se v mestnih knjižnicah zbirke razvijajo glede na potrebe teh skupin. Proračuni to zelo dosledno spremljajo. Orga- nizirajo tudi ustvarjalne delavnice, na katerih se sestajajo člani teh skupnosti. Kanadske knjižničarje preseneča skromno odzivanje skupnosti, ki izvirajo iz prostora nek- danje Jugoslavije, ker niso zainteresirane za takšne deja- vnosti, čeprav so v svoji nekdanji državi ekstremno pod- pirale nacionalizem. Sodelovanje z resornimi ministrstvi v teh državah je zelo slabo, zato tudi ni mogoče pridobiti knjig in spremljajočega gradiva za knjižnice v Kanadi. Pred nami je zahteva, da takšno prakso uvedemo v knji- žnice kot svojo obveznost. Formiranje zbirk nacionalnih manjšin in organiziranje njihovega druženja v čitalnicah bo obogatilo knjižnično ponudbo in prispevalo k razvi- janju zaupanja te skupnosti v državo, katere pripadniki so. Predvsem pa moramo iz knjižnične prakse odstraniti sovraštvo, nestrpnost in ksenofobijo. Iz srbščine prevedel Franci Pivec.