OZ 2007/2

M T 81 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 enako majhna. Kot vemo, so v Platonovi državi pesniki in pesništvo celo prepovedani kot sleparji in jih nobena dr- žava pravzaprav nima rada, če so avtentični in originalni. Politika ima pesnike in pesništvo za svojo “štafažo” po potrebi. Neron je imel Petronija, ki je bil prisiljen storiti samomor (1. st. n. š.), Henrik VIII. je imel Saint Thomasa Mora, ki ga je dal ubiti (15./16. st.), weimerski vojvoda hercog Karl Avgust je imel Goetheja, največjega filistra med velikimi pesniki (18./19. st.). Tito je imel Miroslava Krležo, hrvaškega “Goetheja” (20. st.). Iran je, kot vemo, Rushdija zaradi pesmi obsodil na smrt, angleška kraljica pa ga je v teh dneh razglasila za viteza. Ne veš, kaj je huje. V moji poeziji prevladuje ljubezen. Če je iskrena, se giblje na skriti meji erotike in pornografije in predstavlja vsebinsko imanentno kritiko vrednot tistega dela družbe, ki prisega na moralne vrednote, živi pa v nesoglasju z njimi. Moje izhodišče je, da smo predvsem biološka, dru- gače najbolj zapletena bitja in del naravnega in družbene- ga okolja, bitja, ki poleg danih svetov gradijo tudi svoje svetove. Nismo, kot se običajno misli, najbolj dovršena, ampak, kot sem rekel, najbolj zapletena bitja. Če verti- kalno orientiran razvojni model, po katerem je človek na vrhu razvojnega drevesa, položimo, smo s tem rešili glavni problem vertikalnega modela, saj ta ni v skladu z znanstvenimi spoznanji o dovršenosti drugih, predvsem najbolj enostavnih organizmov. Pesništvo je kot umetnost, ki se uresničuje v jeziku in je- zik v pesništvu, ozadje vsake druge umetnosti. Pesništvo je kot del sveta, ki je proizvod človeškega uma in kreativ- nosti bistvenega pomena za oblikovanje našega “jaza”, ki se oblikuje tudi v interakciji s kulturo in tradicijo. Popper bi rekel s tretjim svetom, s katerim smo v interakciji “daj” in “vzemi”, v ta skupni imenovalec sodijo arhitektura, sli- karstvo kot najstarejša umetnost, kiparstvo, književnost, glasba, izobraževanje, problemi, teorije in kritične razpra- ve o znanosti. Jezik ima po Bühlerju tri funkcije v hierar- hičnem odnosu (samo)ekspresivno in komunikativno kot nižjo lingvistično funkcijo ter deskriptivno ali informativ- no funkcijo kot višjo lingvistično funkcijo. Popper je kot evolutivni epistemolog tej hierarhiji dodal kot najvišjo še kritično ali argumentativno funkcijo. Kant je bil mnenja, da obstaja del izkustva, ki se ga da za- obseči in opisati le na umetniški način. To so sloji in strani življenja – gromozansko velik prostor, ki za znanost in filozofijo niso dosegljivi. Hegel je, seveda narobe kot sicer, menil, da je umetnost skupaj s poezijo najnižja oblika spo- znavanja resnice. Za zablode tega “državnega” filozofa je človeštvo plačalo najvišjo ceno. Višje pa bi bila religijska in filozofska spoznanja. Meni pa se zdi, da poezija ni sred- stvo spoznanja, temveč je kot dejstvo, kot kulturni artefakt bolj predmet spoznanja, ki ga je treba šele spoznati. Znanosti in pesništvu je skupno tudi to, da se uresniču- jeta v jeziku. Ker se uresničuje v jeziku, se poezija lahko “dogaja” na vsaki lingvistični ravni. Dobra pesem je na primer tudi na ekspresivni in komunikativnio ravni, saj pišemo, da bi nas brali in da bi prenesli na drugega ista čustva, iz katerih je pesem nastala. Staroveško natura- listično grško slikarstvo in kiparstvo sta pod vplivom Homerja bila na ravni deskriptivne funkcije za razliko od npr. egiptovske, ki je bila na “nižji” ravni. Po tej teoriji je moderna abstraktna umetnost tudi na “nižji” ravni funk- cije ekspresije in komunikacije. Jaz teh funkcij ne bi ran- giral tako, ampak kot med seboj enakopravne, saj “višjih” funkcij itak ni brez tako imenovanih “nižjih” funkcij in pripadajočih izraznih sredstev. Na koncu se vam zahvaljujem za priložnost, da sem lahko predstavil svoja videnja problemov, ki so jih vključevala vaša vprašanja. Stari Latinci bi rekli, da bi bil ostal filo- zof, ko bi bil molčal. Si tacuisses, philosophus mansisses . (Razgovor je vodil Franci Pivec.)