OZ 2007/2

76 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 Deset let kasneje se je, kot veste, počasi začel “filozofski” diskurz na področju informacijske znanosti, ki je kulmi- niral s pojavom filozofije informacij. Filozofija informacij je imperativ digitalne dobe in hitrega širjenja infosfere. Bibliotekarstvo in informacijska znanost naj bi bili upo- rabna filozofija informacij. Prof. Božo Težak, njegov so- delavec sem bil v Referalnem centru Univerze v Zagrebu (RC) od leta 1974 do njegove prezgodnje smrti leta 1980, mi je rad govoril, da je informacijska znanost pravzaprav filozofija. Tedaj so name predvsem vplivale fenomeno- loške analize tehnološko posredovanih komunikacijskih medijev M. J. Hydeja in Dona Ihdeja iz leta 1982. Informacijsko znanost imam za temeljno družbeno vedo. V družbenih vedah so bile razvite različne “ontologije” narave družbene realnosti oz. tistega vidika stvarnosti, ki je najbolj pomemben za pridobivanje znanja o družbi. Za pozitivizem (Durkheim) je socialna realnost zdravo- razumska fizična entiteta, stvar, družbeno dejstvo, ki se ga da opazovati. Za neopozitivizem in konstruktivizem je socialna realnost mentalna entiteta za fenomenološke analize. Za kulturnozgodovinsko šolo (Weber) je socialna stvarnost spremenljiva zgodovinsko-kulturna konfigura- cija, ki se da identificirati le v odnosu do sistema vrednot in ki zahteva neko stopnjo interpretacije. Po dialektično- kritični metateoriji (Marx), ki jo imam za najbolj produk- tivno pri spoznavanju družbe, socialno stvarnost tvorijo odnosi v ekonomskem življenju skriti za ideološko kopre- no, ki jo je treba razkriti, to pa terja kritično stališče do konkretne stvarnosti, vključno z znanostjo in znanstveni- mi revijami. Za poststrukturalizem (Foucault) je socialna stvarnost konkreten diskurz, ki se ga da razumeti samo z zornega kota znotraj njega samega. Ob pisanju knjige sem med drugim izhajal tudi iz dejstva, da so znanstvene revije poseben primer masovnega me- dija, saj so znanstvene skupnosti danes množične, in iz dejstva o večfunkcionalni vlogi revij v znanosti, in sicer materializacijski (papir in elektronski medij kot material- na nosilca), formativno-institucionalizacijski (vpliva na urejenost odnosov med znanstveniki v znanosti kot soci- alni sferi) in spominski funkciji trajnega arhiva znanosti, za katerega skrbijo predvsem bibliotekarji in knjižnice. OZ: Verjetno je zasluga profesorja Težaka, da se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Zagreb vzpostavil kot eden od svetovnih centrov za raziskovanje informacij. Veljate za njegovega učenca in ker je letos 100. obletnica njegovega rojstva, bi se ga radi spomnili z vašo označbo njegove vloge. Šercar: V letošnjem letu je stota obletnica rojstva prof. Težaka. Na povabilo urednice prof. Težakove, soproge prof. Boža Težaka, sem ob tej priložnosti napisal pri- spevek za knjigo “Profesor – Božo Težak, lučonoša zna- nosti”. V prispevku pišem o Težakovem glokalizmu, in sicer na področju informacijske znanosti in dejavnosti, saj je Težak kot kemik tudi ustanovitelj zagrebške kolo- idne kemije. Beseda glokalizem je skovana tako, da je iz besedne zveze glo(balen-lo)kalen izpuščen del v oklepa- jih, izraz pa vključuje sporočilo “Misli globalno, učinkuj lokalno!”. Glokalizem je odgovor na slabe strani pro- cesa globalizacije in globalizma kot njegove ideologije. Težakov glokalizem sem pokazal na primeru uvajanja informacijske znanosti pod nazivom informatologija, kliničnega pristopa k informacijskem delu in izobraže- vanju, upravljanja informacij in znanja, informacijske znanosti kot uporabne filozofije informacij, lokalni implementaciji UNISIST-a (univerzalnega sistema znan- stvenih in tehnoloških informacij) ter na primeru posve- tovanj o znanstvenih in strokovnih publikacijah, pred- vsem znanstvenih revijah in polpublikacijah (standardi, patenti) v okviru večfunkcionalnih konferenc “Tehniški in družbeni vidiki informacij in komunikacij”. Prva je bila leta 1974, zadnjo, štirinajsto, pa sta leta 1991 v Mariboru organizirala IZUM in Institut informacijskih znanosti v Zagrebu, ki sem ga vodil v obdobju od 1988 do 1990, do mojega prihoda v IZUM. Pokazal sem tudi, da v kolektivnem spominu informacijske znanosti Teža- ku pripada mesto enega od ustanoviteljev. Prof. Težak je leta 1961 ustanovil pri Fakulteti za naravoslovje in matematiko podiplomski študij dokumentacije in speci- alnega bibliotekarstva. E. Bromberg, tedanji predsednik SLA (Ameriško združenje specialnih knjižničarjev), je v nekem članku zapisal, da je bil po prihodu v Zagreb presenečen nad dejstvom, da je Božo Težak že leta 1961 začel omenjeni podiplomski študij. Leta 1964 je Težak ustanovil Center za študij bibliotekarstva, dokumenta- cije (arhivistike in muzeologije) in informacijskih zna- nosti (CSBDIZ). I. Koblitz leta 1967 v imenitni knjigi “Teoretičeskie problemi informatiki”, ki so jo uredili vodilni ruski in svetovno znani informacijski strokov- njaki Mihajlov, Černi in Giljarevski, navaja CSBDIZ kot enega prvih primerov uporabe naziva znanosti o in- formacijah in dokumentaciji. Težak je že leta 1970 obja- vil zasnovo makroprojekta izgradnje in razvoja sistema znanstvenih informacij SFRJ. Moji prispevki h kolektiv- nemu spominu informacijske znanosti so predvsem po- vezani z Božom Težakom. V nekem članku sem zapisal, da ni učenca brez učitelja, vendar tudi ne učitelja brez učenca. Ko so Faradaya vprašali, katero je njegovo naj- večje odkritje, je jedrnato odgovoril “Maxwell”. Ko sem spoznal prof. Težaka, sem bil v sokratovskem pomenu besede “idealen” učenec. Vedel sem namreč edino, da skoraj nič ne vem o novi znanstveni disciplini. Treba je tudi omeniti, da sva Vi in jaz organizirala v Mari- boru leta 1997 ob 90. obletnici rojstva prof. Težaka znan- stveni sestanek “Težak – začetek informacijske dobe”, ki so se ga udeležili tudi kolegice in kolegi iz Hrvaške.